Težave s komunikacijo

Jaz res rad pišem. Pravzaprav raje pišem kot govorim. Pogovarjati se mi ne da preveč. Odveč mi je.

Vesel sem, da živim v času, ko imamo toliko možnosti komunikacije. E-mejl, SMS, Viber, WhatsApp …  Zelo mi je žal, da ta tehnologija ni bila na voljo že v osemdesetih. Mislim, da bi imel več uspeha pri dekletih. Težko je kar tako, v obraz, nekomu reči, da ti je všeč. Na nekem srednješolskem »reunionu« sem neki bivši sošolki iz gimnazije zaupal, da mi je bila v tistih časih zelo všeč. »Ja, zakaj pa nisi nič rekel?« Rekel, rekel … trapa, kaj bom rekel? Zato ker sem bil plah in nesamozavesten, evo, zakaj. Če bi imel smartphone, pa bi ji napisal SMS, da mi je všeč in če greva na kavo. Tako pa … »Pa bi imel kaj možnosti?« sem vrtal še naprej. »Po mojem da bi,« je rekla. Ja jaka muda. Zdaj lahko rečeš, kar češ. »Kaj pa če …« Samo nasmehnila se je. Rileks, stara, džouk. Itak smo vsi poročeni pa take.

Tudi šefu jih je lažje napeti, če mu ni treba glih v ksiht gledati. Tako sem enkrat vodji digitalizacije na Radiu Slovenija, ki je bil tisti čas moj nadrejeni, napisal dokaj oster mejl, ker se nekaj nisva strinjala. Problem je bil zgolj v tem, da je bil on v pisarni tri metre od moje. Ni trajalo niti pet minut, ko so se odprla vrata, pa ena jezna in v obraz rdeča faca pogleda ven: »Hudohmet, k meni v pisarno, takoj!« Kaj je potem bilo, ne bom govoril, moram pa reči, da sem večkrat pomislil na to, kaj kurac ti je bilo tega treba.

Ko smo bili še otroci in smo imeli »vojne« v stilu naša ulica proti vaši, sem enkrat napisal grozilno pismo vodji nasprotnega klana in mu ga zatlačil v kaselc. Da ga bom razbil in podobno. Podpisal se nisem, saj naj bi bila grožnja anonimna. Ampak hudič je bil v tem, da sem jo napisal na pisemski papir, ki je imel v glavi logotip očetove firme, naslov in vse. Jasno, da je bil model čez 10 minut pri meni. »Koga boš razbil, a?« »Jaz? Jaz nič … nisem jaz napisal …« Ja, ja. Daj, ne serji, Hudohmet.

Ko je v Ljubljani gostovala skupina Duran Duran, poleti 2012, sem takrat novopečeni glasbeni urednik vse do zadnjega upal – sem namreč njihov oboževalec –, da me bodo spustili blizu oziroma pustili objaviti intervju. Nazadnje ni bilo nič iz tega, seveda se je zagrebla stara garda, mene so pustili zunaj kot psa pred gostilno. V sveti jezi sem enemu izmed novinarjev, ki so opravili intervju z bendom, napisal precej dolg in žaljiv mejl. In to s službenega RTV mejla, no less. Ko se je glava ohladila, pa nisem imel jajc, da bi odprl mejl in prebral njegov odgovor, ker … kaj pa jaz vem, koliko je tip popizdil. Po mojem ga nisem odprl ene tri mesece, ko sem vendarle zbral dovolj poguma. Na moje presenečenje mi je človek zelo kulturno in mirno odgovoril. Potem mi je bilo kar malo žal, da sem ga tako napizdil. Saj mi žena dostikrat pravi: »Kaj drek okrog mečeš, potem ga moraš pa pojest.« I guess she is right.

Dodatno težavo pa povzroča uporaba spletnih omrežij v stanju alkoholiziranosti, čeprav sem si že večkrat obljubil, da se bom držal pravila »don’t drink & tweet«, pa sem ga vseeno večkrat prekršil. Enkrat sem Janševim fantom nekaj grozil in je ratala cela afera, sem bil celo omenjan na nekem njihovem portalu, pa vodstvo RTV je bilo obveščeno itd. Je trajalo kake tri mesece in javno opravičilo, da se je stvar vendarle umirila. Še danes, če kje srečam tedanjega direktorja radia, se skušam skriti, da me ne bi videl. Enako velja tudi za Facebook, čeprav je tam okoliš vendarle malo bolj prijazen, saj se z večino uporabnikov poznam tudi osebno. Kljub temu pa se po vsaki prekrokani noči najprej spravim gledat, če sem spet kake kozlarije pisal in si sramoto delal na Facebooku. Ali kakor temu pravimo: »damage control«. Pač greš pogledat objave in jih, kakor hitro se da, izbrišeš in upaš, da jih je videlo čim manj ljudi.

Jebiga, narod, vedno sem imel dolg gobec, in pravzaprav je čudno, da jih še nikdar nisem fasal zaradi njega. Vprašajte mojega soseda Jureta.

DELITE