INTERVJU: FolkRola je tu, da nas zabava

Mi smo tu, da vas zabavamo je naslov novega albuma skupine FolkRola, ki je na sceni že dobri dve desetletji. O tem triu bi težko rekli, da je izjemno produktiven, lahko pa rečemo, da fantje očitno raje počakajo na to, da se nabere dovolj kakovostnih pesmi, tako da so tudi sporočila novega albuma resnično zanimiva. Sicer pa smo Korošcem zastavili nekaj vprašanj, saj sami lahko najbolje predstavijo svoje delo. V imenu skupine je odgovarjal Samo Javornik.

FolkRola je na sceni že več kot 20 let. Zdaj z novim albumom prihajate pomlajeni?

Ja, na vseh okončinah nam manjka en prst, da bi lahko dostojno proslavili 21. obletnico. Na sceni smo bili v tem času bolj in manj prisotni. Kakor  je v teh letih valovalo življenje, takšni mornarji smo bili. Ja, pomlajeni. Zakaj pa ne?  Začelo se je povsem nedolžno. A čmo eno spet posnet? Ja, in jih je nastalo trinajst. In mladi talentirani koroški glasbeniki so se vsi odzvali na povabila k sodelovanju. In nastal je naš peti album. Zvočno in stilsko zaokrožen v melos dobre stare FolkRole.

Kaj vas je spodbudilo za vrnitev, za novi album?

Ustvarjalnost. Glasba ni naša edina obsesija. Ustvarjalni smo na ogromno področjih. Od pisateljstva, astrologije, financ …, ni, da ni. Dolgočasno bi se bilo v življenju ukvarjati samo z eno stvarjo, mar ne? Pesmi so nastajale ves čas po četrtem albumu. Verjamemo, da je treba času dati čas, drugače se vse skupaj spremeni v monotono brezizrazno meglico. Dobra glasba potrebuje čas, da dozori, kot dobro uležan goveji zrezek. Patina da melos, melos da čustva in čustva dajo pečat. Pečat je tisti, ki dolgoročno ostane. Ne da se ga tako preprosto izbrisati.

Korošci držite skupaj in tako ste dali priložnost mladim nadarjenim glasbenikom. Kako je prišlo do sodelovanja?

»Korošci smo zmern za mutš’r bili …« pravijo. To je šlo kot verižno pismo sreče: »Ej, a poznaš unga, ko pozna unga, ko do’ro harmon’ko špila …?« Pa smo se nabrali na kupček. Sami vrhunski ustvarjalci. Na koncu smo vključili še našo Lauro Kumprej, akademsko slikarko, s pejsažem Koroške ikone Uršlje gore, ki se sestavi in razblini, v videu, s katerim smo podprli naš prvi singel Ko srce zaskeli. Zgodba je presegla glasbeno, postala je multimedijska. Res je bil užitek sodelovati z mladimi ustvarjalci. Spomini na naše začetke so še kako živi in nostalgija pri tem naredi svoje. Skratka: dvokomponentno lepilo.

Korona čas, za glasbenike zelo poseben čas. Mnogim je bilo oteženo delo, mnogi so bili lažje ustvarjalni. Kje ste vi?

Vsaka čast tistim, ki so bili v tej psihološki čmokudri navdihnjeni in primarno ustvarjalni. Pravijo, da ko pride v mesto kriza, je ustvarjalnost prva, ki se pusti postaviti ob zid in se da ustreliti. Nimam občutka, da bi v teh časih korone nastali kakšni hudi presežki. Čas krize je bolj čas postprodukcije. To je obdobje, ko je treba umetniške stvaritve, ki so nastajale skozi čas, roditi, jih preskrbeti, da zrastejo v samostojne in boja z življenjem sposobne umetnine, ki jih ne bo strah odprte scene, na kateri bodo morale preživeti. Tako smo vsaj mi izkoristili ta čas. Pesmim smo dali obliko in srce ter jih poslali v krut virtualni svet, kjer niso vsi ljudje dobronamerni.

Kaj se je po vašem mnenju v glasbenem svetu v teh dvajsetih letih najbolj spremenilo, kaj vi čutite?

Eh, mi smo stari …, mi tega sveta nimamo kaj hudo komentirati. Veste, ko so stari ljudje zagledali prvo kolo, ki ga je izumil mlad človek, so rekli: aleluja … vesoljni potop bo! Ko so v New Yorku zagledali prvo parno lokomotivo, so ukinili patentni urad, češ, to je vrhunec razvoja. Višje od tega ne gre. Hmmm … Ja, glasba naše mladosti je bila drugačna. Temeljila je na melodiki in spevnosti. Mi ustvarjamo popevke. Svetlana Makarovič mi je nekoč dejala, da bistvo popevk izhaja iz pojma »popevka«, to je glasba, ki je namenjena temu, da se popeva.  Tisti, ki poskušajo delati »strokovne popevke«,  so v celoti zgrešili bistvo. Zato pa je tako, da se od festivala Slovenska popevka ali EMA praktično niti ena pesem ne prime. Nobena ne doživi prvega rojstnega dne na radijskih valovih in USB-ključkih. Danes je glasba drugačna. Ritmika in tonika sta drugačni. Vse je R’N’B, rap ali pa crap. Okej. Naj bo, zakaj pa ne. Hvala bogu. Ampak ko odgrnete dimno zaveso napimpane produkcije, boste ugotovili, da je, ne glede na zvrst, skozi zgodovino ostajala prepoznavna samo glasba, ki ima arhetipsko všečno melodiko in pozitivni vibe. Od trash metala navzdol … Pa saj je tudi ezoterika na to temo povedala svoje. Voda ima spomin. Voda ob različnih vibracijah tvori različne kristalčke in elemente. Ko so vodo izpostavljali vibracijam zimzelenih pesmi vseh zvrsti, od klasike naprej, je voda tvorila kristalčke in ornamente fantastično lepih in usklajenih oblik. Ko so vodo izpostavili pozabljeni in pozabljivi junk glasbi, so bili ornamenti pokvečeni, kristalčki pa pofušani. To je paradigma, ki se ponavlja skozi čas, ne glede na to, kakšne zvrst glasbe je v nekem obdobju moderna.

Novi album in singel Ko srce zaskeli, ki ga napoveduje, tudi z videospotom – po svoje ste isti, a vendar drugačni. Kaj bi radi dali ljudem?

»Modrost življenja sem iskal, da naprej bi jo delil …« je eden od verzov te pesmi. Smo v letih, ko naj bi modrost postajala naš adut, ki ga lahko delimo s svetom. Smo generacija Korošcev, ki smo se bili primorani razseliti po vsej Sloveniji in Evropi. In to še vedno skeli. Sicer pa album nosi naslov Mi smo tu, da vas zabavamo, po istoimenski avtobiografski pesmi, ki je na albumu. Nič več in nič manj. No ja, mogoče s ščepcem začimbe, ki jo lahko poimenujemo »vse ljubezni naših življenj«. Te začimbe se boste ob poslušanju naužili v ogromnih količinah. Album je en sam žuboreči oksitocin – hormon ljubezni. Za tiste, ki jim je raven oksitocina v življenju padla in jim še pada, pa v eni od naših pesmi prepevamo v bistvu žalosten verz: »Halo Huston, imamo težave, dons n’ben klinc več dovolj ne zadane …!« Zdravih ni, so samo nepregledani …

Si upate napovedati turnejo, ki bo sama zabava in ljubezen do soljudi?

Ja, seveda. To je predpogoj, da se zavrtimo po odrih. Dokler je med nami segregacija po imenu corona št. 19, se ne bomo silili. Ne pomnim koncerta v naši zgodovini, na katerem se skupaj z obiskovalci ne bi dodobra zabavali. Če bo treba, bomo malo počakali. In dočakali. Za dežjem vedno posije sonček, lalala … mar ne? (smeh)

DELITE