Groza, ki (med filmi) zmaguje

Tokratna Soba z razgledom se bo razgledala v bolj temačno smer. Prihaja zima, dnevi se krajšajo in kmalu nas bo obdala tema. Če bo ta pandemija še vedno vztrajala na tem našem svetu, potem se nam v prihodnosti očitno bolj slabo piše. Dodajmo k temu še podnebne spremembe in druge politične, vojaške in siceršnje tegobe, pa imamo resnično grozo, že brez filma. Zato pa se bomo razgledali po drugem fenomenu, ki je zaznamoval prav ta čas. Gre za raziskavo, ki je pokazala, da so v dobrem letu in pol nastali številni filmi strašljivega žanra in, kar je morda še zanimivejše, postali prave uspešnice filmske industrije po vsem svetu.

Raziskava, ki so jo v poletnih mesecih opravile nekatere spletne in tiskane revije za filmsko umetnost in industrijo, ki spremljajo svetovno filmsko produkcijo (med njimi LWL – Little White Lies, Filmmaker Magazine, FC-Film Comment Magazine, MMM-MovieMaker Magazine, Starburst, F*** Magazine, Vanity Fair in Entertainment), so skorajda v en glas ugotovile, da se je v letu 2020 in 2021 bistveno povečalo in razraslo zanimanje (in s tem tudi produkcija) najrazličnejših grozljivk, srhljivk in znanstvenofantastičnih psiho dram. Sploh se je razrasel žanr groze v vse možne oblike filmske industrije, serije, nadaljevanke, animacije, celovečerne igrane filme, sploh pa v sequel, prequel, remake, reboot, spin-off in crossover.

Za tiste, ki ne poznajo teh izrazov: sequel je nadaljevanje zgodbe, ki se pač nadaljuje tam, kjer je prejšnja končala. Običajno imajo filmi v naslovu številko, glavni liki so še vedno isti, razlike so v zgodbah in zapletih. Prequel je film, posnet po prvem filmu, njegova zgodba pa sega v čas pred prvim filmom. Enako kot nadaljevanje, samo vzvratno, bi rekli. Glavni liki ostajajo večinoma enaki. Remake je, preprosto povedano, ponovljeni film z isto zgodbo iz prejšnjega filma. Bistvo novega filma je vrniti občutek slave kot uspeh v prvem filmu. Poleg tega pa obstaja tudi predelani remake, kar pa je še bolj čudno od originala, ki ga nekateri še pomnijo. Reboot je nekakšen ponovni zagon filma, kjer se uporabi nov zaplet istega glavnega junaka. Zgodba v ponovnem zagonu nima nobene povezave s prejšnjo. Spin-off je vrsta filma, ki pripoveduje zgodbo o manjših in stranskih likih iz originala kot o (novih) glavnih junakih. Crossover pa je kombinacija različnih filmskih junakov. Producenti želijo združiti nekaj uspešnih glavnih junakov in jih postaviti v en film. Takšen film je lahko spet v obliki franšize ali samostojnega filma. Tudi vse to se je pojavilo v številnih grozljivkah preteklih dveh let in prekrilo ponudbo celotne filmske krajine.

Bodimo natančnejši: raziskava ugotavlja razmerje 43 % grozljivk proti vsem drugim filmskim žanrom, kar je izredno velika številka. To pomeni, da so v preostalih 57 % kinematografije (oz. registriranih filmov, kar zajema tudi vse internetne ponudnike in preostale distribucijske hiše) vsi preostali žanri.

Nekaj teh filmskih grozot bo (in je bilo) mogoče videti tudi pri nas, večino pa pri ponudnikih, kot so Amazon, Sony, Netflix, HBO in Hulu. Morda nekatere celo poznate, zato naj naštejemo tiste najvidnejše, ki so že dosegli izredno visoko gledanost in ocene kritikov. Med prvimi je film Stari (Old, režija M. Night Shyamalan), nato Soba pobega 2 (Escape Room 2, režija Adam Robitel), sledijo Ne dihaj 2 (Don’t Breathe 2, režija Rodo Sayagues), pa sequel filma iz leta 1992 Candyman (režija Nia DaCosta), nato korejski Osma noč (The 8th Night, režija Kim Tae-hyung), spisek tistih najuspešnejših pa zaključujejo Videno in slišano (Things Heard & Seen, režija Shari Springer Berman in Robert Pulcini), Fant za vrati (The Boy Behind the Door, režija David Charbonier in Justin Powell) ter Slaxx (režija Elza Kephart). Ali gre torej za užitek v grozi na drugi strani resničnosti, ko je čas tukajšnje epidemične in siceršnje groze vse večji in vse močnejši?

To, da obstaja užitek v oblasti, je znano. Toda ko smo v primežu kapitalizma, neoliberalizma in vseh preostalih –izmov skupaj z virusom, potem je izhod zdrave pameti zagotovo v grozljivih filmih, ki imajo svoj konec. Vemo, da ga imajo. Za preostale -izme nismo tako prepričani. Okus strahu je dejansko podoben katarzi drame, ki nas popelje iz sveta trpljenja v svet odrešenja, bi rekli verujoči. Psihologija ima drugačne poglede.

Obstaja sindrom zlega sveta. To je pojav, pri katerem nasilna vsebina iz množičnih medijev prepriča svoje bralce in gledalce, da je svet najnevarnejši kraj – in tedaj se posamezniki in posameznice zatekajo k zaščiti. Ugotovitve študije te teorije sta razdelala George Gerbner in Larry Gross leta 1976. Gerbner je menil, da kdor pripoveduje zgodbe o kulturi, v resnici vodi človeško vedenje, in ob tem trdil, da je prišlo do velikega kulturnega premika, v katerem so bili takšni pripovedovalci nekoč starši, šola, cerkev in skupnost, zdaj pa je to postala peščica globalnih konglomeratov in politikov, ki nimajo ničesar povedati, a imajo veliko prodati. Z uporabo teorije je Gerbner raziskal učinke vsebin, povezanih z nasiljem in grozo na televiziji. Utemeljil je stališča in prepričanja posameznika o kriminalu in nasilju v svetu, ki ga je poimenoval indeks zlobnega sveta. Televizija je postajala vse bolj prisotna v povprečnem gospodinjstvu in, s tem se moramo strinjati, količina nasilja na televiziji eksponentno raste. Gerbner je izpeljal več obsežnih študij, ki so potrdile njegovo hipotezo, ki pravi: tisti, ki so spremljali novice na televiziji, so verjeli, da je svet čedalje nevarnejši kraj.

Soba z razgledom vas noče odvrniti od tega, da bi uživali v gledanju. Zelo dobro pa je, da  razumemo, zakaj nam filmske grozljivke in srhljivke ponujajo ugodje. Ob njih imamo občutek, da obstajajo še strašnejše in še bolj grozne stvari, kot je naš vsakdan, da je lahko še hujše in bolj krvavo kakor to, kar doživljamo kot neposredno resničnost. A film ima svoj konec, trajanje, minutažo. In potem se groza neha. Z veseljem stopimo v (manj) grozno realnost, saj smo ob gledanju dvignili svojo mejo občutljivosti, tako da se nam zdi življenje v bistvu boljše in lepše. Skratka – manj grozno.

Torej – glejte grozljivke. Krvave, nasilne, grozne, srhljive, strašljive, šokantne, morbidne, temačne, čudaške, apokaliptične in mistične. Ko boste stopili iz kina ali ugasnili televizor, boste lahko uživali v lepši resničnosti.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE