Kako sem postal čili freak

Pred kakimi petnajstimi, dvajsetimi leti, ne vem več natančno, sem pri neki prijateljici na balkonu, v lončkih za rože, opazil nenavadno rastlino z nenavadnimi, majhnimi plodovi. Videti so bili kot feferoni, ampak precej manjši. »Kaj je to?« sem bil radoveden. »To je čili. Saj veš … pekoča paprika.« O ja, vem.

Moj prvi stik s pekočo hrano je bil, ko smo šli nekoč s prijatelji na pico. Med obrokom sem moral tja, kamor gre cesar peš, moji »prijatelji« pa so mojo odsotnost izkoristili za to, da so si na moj račun privoščili potegavščino. Na pico so mi zlili celo stekleničko pekoče omake. Nič hudega sluteč sem naprej jedel, ko naenkrat začutim hudo pekočino v ustih in grlu. Seveda sem bil tarča posmeha, toda trmast kot sem, jim nisem hotel dati zadovoljstva in sem tisto pico – s težavo sicer – pojedel. Ampak ti časi so že zdavnaj mimo.

Danes vem, da tista omaka – bil je tabasko – sploh ni zelo pekoča. Kakih 40.000 skovilov ima (skovil je merska enota za pekočnost), in to za nas »borce« (norce?) ni nič. Se pa človek navadi na papricirano hrano hitreje kot na drogo. Že ko smo šli naslednjič na pico, sem si kar sam natresel gor tisti tabasko. Tako se je nekako začelo, danes pa skoraj ni jedi, da si ne bi nekaj stresel gor pekočega – pa naj bo omaka, mleti ali sveži čiliji.

Sprva sem kupoval, kar sem pač našel v trgovinah in na internetu, kasneje pa sem začutil potrebo, da tudi sam začnem gojiti čilije. Sprva v lončkih za rože, kasneje že v mnogo večjih loncih; saj je logično, mar ne – več ko daš rastlini prostora, večja bo zrasla. Čili je v osnovi grm. Daj mu prostor in se bo razrasel. Večji ko je, več bo plodov. In ker sem človek ekstremov, me tudi nikoli niso zanimali tisti malo pekoči. O, ne. Hudohmet gre zmeraj po rekord. Nekaj izkušenj je bilo seveda neprijetnih – samo budala (kakršna sem jaz) ob hrenovki namesto gorčice poje carolino reaperja (svežega).

Po naravnem razvoju dogodkov sem se pozneje začel vključevati v razne FB-skupine, pa nisem dolgo vzdržal. Po mojih izkušnjah se v teh skupinah ljudje radi prepirajo, in sem jih zapustil, vse. Tisto o čilijih, gobah, Liverpoolu, picah … skratka vse. Ni to zame. Sem pa spoznal nekaj dobrih ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku in ki me vsako leto založijo s čilijevimi sadikami. Ja, sadikami. Da bi vzgojil rastlino od semena dalje, za kaj takega sem »preveč butast, preveč len«, kot pojejo MI2. Ampak kaj zdaj? Pridelal sem nekaj kilogramov čilijev, ki so preostri za neposredno uživanje. Logičen naslednji korak je bil kuhanje lastne čilijeve omake. Že pred nekaj leti me je žena pregnala iz hiše – kuhati moram zunaj. In jo čisto razumem, kuhanje čilijeve omake v zaprtem prostoru je približno tako, kot bi kdo vrgel solzivec. Po več letih eksperimentiranja pa moram reči, da naredim že kar dobro omako.

Dodatna »zabava«, če smem tako reči, je embalaža. Najti prave flaške, izdelava etiket, poimenovanje omake, pa da jo profesionalno zapreš. Vse to je ena taka zabavna reč, tako rekoč hobi. In prav zdaj, ekipa, če te vrstice berete v petek, 15. oktobra, potem velja – jutri, v soboto, bom spet kuhal. Poleg tega se moram pohvaliti, da imam že nekaj stalnih strank, ki želijo kupiti moje omake. Seveda – ker gre za butično pridelavo – vsem ne morem izpolniti želja. Se pa tega obdobja vsako leto veselim, in letos ni nič drugače. Ali kot imam navado reči: spet bo noro!


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE