O učinku metulja in usodi

Zavedamo se, da je razmišljanje o tej temi izredno težko, zapleteno in morda celo nemogoče dejanje. Pa vendar. Kaotična stanja naše družbe, življenja, podnebnih sprememb in sploh celotnega stanja sveta nas silijo k temu, da v tokratni Sobi z razgledom postavimo v ospredje tudi neverjeten razgled v smer, ki ima skoraj neskončno različnih razgledov in pogledov. In posledic in razlogov. In možnosti in povodov. In pogojev in motivov. In še in še.

Kaj je pravzaprav učinek metulja? Znana je prva hipoteza, ki se je glasila: metuljevo udarjanje s krili na točno pravi način, na pravem mestu in ob pravem času na enem koncu sveta lahko povzroči uničujoč orkan na drugem koncu sveta. To se sliši in bere pravzaprav kot znanstvena fantastika. Pa ni. Je daleč od tega.

Ta ideja povzema nenavadno teorijo, da ima vsako dejanje, pa naj bo še tako majhno in neznatno, ogromne končne posledice. Te posledice se kažejo na vseh ravneh našega življenja – od ljudi do narave in celotnega okolja. Res pa je tudi, da ne moremo izračunati niti predvideti učinka, ki ga bodo imeli naše (ali od kogar koli) odločitve, dejanja, besede, razmišljanje (dejansko kar koli) na vse okoli nas, na naš planet in celotno vesolje. To zveni noro. Za začetek smo lahko vsaj previdni s tem, kaj rečemo ali počnemo. To je dober začetek.

Res je, da obstajajo povezave med dejanji in posledicami. Res pa je tudi, da vsaka posledica znova vodi v neko novo dejanje in tako nikoli ne moremo popolnoma odviti klopčiča do samega začetka, do prapočela, do prvega dejanja in prve posledice nekega dejanja. S to idejo se ukvarjajo mnoge različne znanstvene discipline, morda še najbolj matematika, psihologija in filozofija. Nekateri temu pojavu radi rečejo tudi učinek domin ali krogotok vzroka in posledice, akcije in reakcije, jin in jang, nevidne niti v vesolju in ne nazadnje – usoda. To slednje je še najpreprostejše, če se hočemo izogniti vrtoglavemu premišljevanju okoli vsega tega. Očitno ima naša Soba z razgledom tudi različne razglede, odvisno pač, kam je kdo obrnjen pri branju te kolumne.

V temelj tega premišljevanja posega teorija kaosa. To je področje matematike, omenjena teorija pa se uporablja predvsem pri disciplinah, kot so sociologija, meteorologija, inženirstvo, filozofija, biologija in celo ekonomija. Gre za teorijo, ki proučuje obnašanje tako imenovanih dinamičnih sistemov, ki so dejansko odvisni od začetnih pogojev – in te se vzporeja z idejo metuljevega učinka. Povedano drugače: vsaka razlika, pa še tako majhna, neznatna, drobna, ki se zgodi (ali nastavi) v začetnem pogoju, ustvari veliko razliko na koncu. To vodi v nezmožnost dolgoročnega napovedovanja iz dveh temeljnih razlogov: prvič – nimamo možnosti opazovati vzporednega sistema v smislu primerjave spremembe prvega ali drugega koraka v drugačno smer; in drugič – nimamo se možnosti vrniti na izhodiščno točko in začeti eksperiment ponovno z novo izbiro ali variablo odločitev. Vse to se namreč zgodi, kljub temu da so vsi sistemi, o katerih govorimo, deterministični. To pa pomeni, da vemo, da je njihovo obnašanje določeno z začetnimi pogoji, vendar brez vseh vključenih naključnih elementov. In ponovno se postavlja vprašanje, ali so vpadajoči elementi resnično naključni ali pa so posledice vzporednih dogodkov, ki se povezujejo z našim opazovanim (sicer deterministično opredeljenim) sistemom.

Z dinamičnimi procesi se je ukvarjal filozof in matematik Henri Poincaré (1854–1912). Na tem mestu ga omenjamo samo zato, ker bi brez njegovega dela ne bilo mnogo tega, kar je naredil pozneje Albert Einstein (1879–1955) – predvsem njegove Posebne teorije relativnosti (1905), brez katere bi ne bilo moderne znanosti, brez katere bi ne bilo … in vendar sta nekje daleč nazaj v času obstajala tudi pogoj in razlog, da se je rodil Poincaré, točno takšen in s temi zmožnostmi, kakor se je. V svoji knjigi Znanost in metoda je namreč leta 1908 zapisal, da se lahko zgodi, da majhne razlike v začetnih pogojih ustvarijo zelo velike razlike v končnih pojavih. In njihovo napovedovanje postane popolnoma nemogoče, saj imamo v verigi dogodkov vedno opraviti tudi z različnimi naključnimi pojavi, za katere pa ne moremo trditi, da so resnično naključni, saj so lahko posledica nujnih dogodkov, ki se prepletejo z opazovanim sistemom. In Einstein je to postavil v teorijo relativnosti. Noro, a ne?

Tudi ameriški meteorolog in matematik Edward Norton Lorenz (1917–2008) je k temu prispeval levji delež. Pravzaprav je prav on skoval izraz metuljev pojav. Na kratko: ​izdelal je matematični model pretoka zraka v ozračju. Ker je raziskoval vremenske vzorce, je spoznal, da se niso vedno spreminjali po napovedih, saj so minimalne razlike v začetnih vrednostih spremenljivk v njegovem računalniškem modelu vremena z dvanajstimi spremenljivkami (iz leta 1960) povzročile občutno različne vremenske vzorce. Ta občutljiva odvisnost začetnih pogojev je postala znana kot metuljev pojav. In to idejo je še nadgradil francosko-ameriški matematik poljskega rodu po imenu Benoit B. Mandelbrot (1924–2010) s svojo teorijo o fraktalih, nepravilnih vzorcih v naravi (dolžine obal, snežinke, kamnine) – združeno v delu z naslovom Fraktalna geometrija narave (1982). Kar je osupljivo, je dejstvo, da so sicer skoraj brezoblični elementi sestavljeni iz samopodobnih elementov; drugače povedano: gre za objekte, ki so strogo ali približno podobni delu samega sebe, to pa pomeni, da ima celota enako obliko kot en ali več njenih delov. Fraktale pa lahko opisujemo z algoritmi. Od snežink do prahu v galaksijah.

Kako lahko potem, ko vemo vsaj delček vsega tega, zaupamo v usodo, ki bi nam naj bila zapisana ob rojstvu? Zagotovo se moramo vsaj strinjati s tem, da obstaja moč odločitev, naš nadzor nad dejanji, ki nas določajo, nam kažejo našo pot, ljudi, s katerimi se srečujemo, in vse, kar naredimo. Vsaka podrobnost sta torej razlog in posledica nečesa drugega, vendar nas popeljeta naprej do novega križišča novih možnosti, razlogov in posledic odločitev. S tem pa ustvarjamo svojo usodo (kar koli že hočemo s to besedo opisati in razumeti) sami. Nikogar ne moremo zanjo kriviti, nikomur je ne moremo pripisati.

Res pa je tudi, da mi sami vplivamo na nešteto stvari, morda tudi na splošno stanje v svetu, na revščino, bolezni, vojne in podnebje. Z malimi koraki, mislimi, besedami, dejanji. Zagotovo se lahko odločimo za spremembe, če se želimo. In ne pozabimo na pomembnost majhnih ukrepov, ki sestavljajo mozaik naše resničnosti. Če bo tokratna Soba z razgledom pripomogla k temu novemu razgledu, toliko bolje.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE