Kaj naj jem?

Tisti, ki si kosilo kuhamo sami doma, se velikokrat znajdemo pred dilemo, kaj skuhati. Jaz sicer rad kuham. Žena kuha bolje, jaz pa raje. Normalno, ona kuha šestkrat na teden (tudi v službi!), jaz pa mogoče enkrat ali dvakrat. Ampak ni problem skuhati, problem je v idejah.

Ogljikovih hidratov, ki jih imamo najraje, si hitro sit. Pica, makaroni … ja, enostavno, okusno, a ne moreš tega jesti vsak dan. Kak hud ljubitelj rižot nisem. Od solate, tudi če so v njej koščki mesa, ne bom dolgo sit. Juha je predjed. Mleko je hrana za dojenčke, tako človeške kot živalske, mlečni izdelki pa so, kot mi je pojasnil znanec s Twitterja, nič drugega kot pokvarjeno mleko. In tako stojim v vrsti pred nekim ljubljanskim fast foodom, čakajoč na svoj kebab, zavedajoč se, da je v tem mletem mesu najslabše možno meso, od kravjih rogov in kopit naprej. Ampak bom vseeno pojedel. Ojačevalci okusa, malo zelenjave in jogurtova omaka – in je zadeva nadvse okusna.

Kar se mesa tiče, prisegam na govedino. Ravno krave pa so baje svetovni problem, saj naj bi proizvajale ogromne količine metana in prispevale k onesnaženju zraka in globalnemu segrevanju. Da ne govorim o raznih aktivistih za pravice živali, ki zaskvotajo hleve ali protestirajo pred mesnopredelovalnimi obrati. Ne bi se rad še njim zameril.

Zadovolji me tudi piščanec, a kaj, ko sem si nekoč ogledal dokumentarec o tem, kako se jim godi v velikih živalskih farmah, in se mi je vse skupaj zagnusilo. Ovca ni zame, čeprav jih Bosanci tlačijo v čevape, divjačina je sicer okej, a ni za vsak dan. Predrago in malo poseben okus. Svinjina mi ni preveč ljuba, dostikrat mi zasmrdi, ko jo kuham. In potem je ne morem jesti.

Od zelenjave ni bil še nihče sit in ob tej priliki bi čestital vsem vegetarijancem in veganom, ki trdijo, da se počutijo odlično, v resnici pa so videti, kakor bi jih pravkar izpustili iz nacističnega taborišča. Who are you fooling, right? Kar se tiče tujih kuhinj, ki jih je polna Ljubljana: mehiška dolgcajt, bolj ali manj neko »bolonjsko« meso v testu na 100 načinov; indijska – jeben navaden golaž, malo bolj papriciran; srbska – meso na milijon načinov, bosanska – isto, a brez svinjine, italijanska – pica in makaroni. Dalmatinska – prisegajo na morske sadeže, a od ribe še nisem bil sit. Školjke imam sicer rad, a se vedno bojim, da bodo pokvarjene in bom bruhal. Da bi se od škampov najedel, bi jih rabil pet kil. Kalamari – isto.

Kaj pa slovenska kuhinja? Praktično ne obstaja. Vse, kar je kao slovensko, je v bistvu iz časa avstro-ogrske, torej bolj avstrijsko in madžarsko kot slovensko. Dunajski zrezek in golaž. Cvrtje ni zdravo, enolončnice pa so bolj za pozimi in vzamejo precej časa za pripravo. Kaj naj torej jem?

Če povzamem Tomaža Domicelja iz njegove skladbe Kaj naj jem?: »Kaj naj si skuham?/Kaj naj pojem?/Kaj naj si spečem?/Kaj sploh še smem?/Kaj naj pogoltnem?/Kako naj vem?/Najbolje bo, če kar travo jem.« In konča: »Nikoli ni še zmanjkala in vedno je pocen’,/zato jo priporočam vsem ljudem.«


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE