Moj ata je bil partizan

Ob 1. novembru se spominjamo mrtvih. Jaz se svojega starega ata spomnim čisto vsaj dan, ne samo takrat. Vse, kar je dobrega v meni, imam po njem – edino ljubezen do živali sem prinesla iz prejšnjih življenj. Saj ne, da ata ni maral živali, rad se je igral z mucki, ampak MUH, teh pa res ni maral. Moja dnevna soba je nad kuhinjo, v kateri sta ata in mama preživela večino dneva, in vsakič, ko si poleti slišal glasen POK, si vedel, da je ata z metlico treščil po muhi. »Najprej gre na drek, potem pa na moj kruh,« je rekel.

Moj ata je bil partizan in to ga je zaznamovalo za celo življenje, tako kot revščina, v katero se je rodil. V družini je bil cel kup otrok, ki so vsi jedli iz istega krožnika. Tisti, ki je najhitreje jedel, je bil vsaj približno sit – ali bolje rečeno, manj lačen. Zato si je ata, ki je moral iti pri šestih letih od doma »služit«, kot je opisal, prisegel, da bo imel največ dva otroka, da bosta vsaj sita. Imel je enega, mojo mamo. Ata je bil tudi zelo potrpežljiv mož, kar ob moji stari mami ni bilo lahko, a tudi to je bila posledica njegova otroštva, ko je bil velikokrat priča, da se je njegov oče znašal nad njegovo materjo. Zato je v njunem zakonu imela glavno besedo mama – in ata ni imel nič proti, njemu je bilo pomembno, da je sit in da je na varnem.

Pri 17-tih letih je šel v partizane. »Samo pol leta bo trajalo, fantje,« so jim rekli tisti, ki so ata in še nekaj fantov prišli novačit v atovo rojstno vas, Šebrelje. Fante, ki so odšli v partizane, je izdal župnik, in atu so požgali dom, uborno hiško. Njegova mlajša sestra je imela vsega nekaj mesecev in družina je do konca vojne živela v sosednjem skednju. Skupaj s hišo je zgorelo tudi atovo kolo, za katerega je varčeval celo večnost in ga je kupil malce pred požigom.

Moj ata je bil nežna duša in zato ni čudno, da se mu je po vojni še dolgo prikazoval prvi Italijan, ki ga je ubil. Danes bi rekli, da je imel posttravmatsko stresno motnjo, takrat pa so le rekli, da se mu je malo zmešalo in ga poslali na zdravljenje v Martuljek. Če ne bi bilo mamine odločnosti, bi verjetno za vedno obležal v kakšnem jarku, saj je uteho tudi po prihodu iz Martuljka še nekaj časa iskal v pijači. Mama ga je prepričala, da sta se cerkveno poročila, zaradi česar je bil izključen iz partije, a takrat je bil tudi edinokrat v cerkvi. Tistega izdajalskega župnika pač ni nikoli pozabil, pa tudi mnenja je bil: Ko enkrat umreš, te pač ni. Z mamo sta po poroki najprej živela v stavbi, namenjeni občinskim reveže, in se nato selila od enega do drugega podnajemniškega stanovanja, dokler jima ni uspelo zgraditi hiše, v kateri živimo še danes. Ata je bil na ta svoj dosežek ponosen: dal nam je streho nad glavo in to je nekaj, kar resnično šteje, še posebej, ko ti tvojo prvo požgejo Italijani.

Moj ata je bil partizan, ne komunajzar ali kaj podobnega, s čimer danes desničarji blatijo NOB. In bil je ponosen na to, jaz pa tudi. Večina spominov na moje otroštvo je povezanih z njim. Namesto pravljic mi je pripovedoval zgodbe iz partizanov, povsem življenjske: kako so pozimi kopali krompir iz njive in ga kar surovega pojedli, potem pa dobili drisko. Kako so si namesto čevljev okoli nog ovijali rjuhe – ali pa sezuli kakšnega mrtvega Italijana, četudi jim njegova številka ni bila prav. Razen pravljic o treh prašičkih, ki je bila atu očitno edina všeč, da mi jo je tolikokrat prebral, so bile to zgodbe mojega otroštva. V nedeljo sva po radiu poslušala Marjana Kralja, cele popoldneve pa kartala šnopc in se šla Dis par či: tisto igro, ko moraš na določeno črko napisati ime, priimek, državo, reko in mesto. Ata, ki je bil železničar, je velikokrat zmagal, saj so ga zanimale stvari, čeprav šol ni imel. In v varno otroštvo me vedno znova popelje tudi vonj po Proji: zmešala sva jo z mlekom in vanjo pomočila kruh. Bolj ko je bil suh in star, bolj se je lepo namočil v Proji in bolj slastno ga je bilo pojesti za zajtrk.

Moj ata je umrl za rakom na prostati leta 1997. Žalostna sem bila, a danes sem vesela, ker ga ni, da ne posluša blatenja NOB. Ker ata se je boril za Primorsko, za svobodno Slovenijo, in tega mu ne bo vzel noben desničar.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših. 

DELITE