Noč čarovnic, svetnikov ali umrlih?

Mitja Reichenberg

Naša Soba z razgledom ima tokrat okno obrnjeno v bolj mračne kote prihajajočega časa, vendar tudi obsijanega z različnimi elementi. Zadnji dan oktobra je nekakšen preddan prvega dne novembra. Zanimivo, da ta dva dneva vodita dialog z onostranstvom. Vsak na svoj zanimiv način, vsak v svoji lastni in hkrati drugačni podobnosti. A oba s pomočjo svetlobe.

Na današnje običaje za noč čarovnic (zadnji dan oktobra) naj bi vplivali ljudski običaji in prepričanja iz dežel, ki govorijo keltsko, za nekatere pa naj bi imeli poganske korenine. Jack Santino, folklorist, piše, da je po vsej Irski vladalo premirje med običaji in prepričanji, povezanimi s krščanstvom, in tistimi, ki so bila povezana z verami, ki so bile izvirno irske pred prihodom krščanstva. Zgodovinar Nicholas Rogers, ki raziskuje izvor noči čarovnic, pa ugotavlja, da so nekateri folkloristi zaznali njegov izvor v rimskem prazniku Pomone, boginje sadja in semen, ali na prazniku mrtvih, imenovanem Parentalia, saj je to običajno povezano s keltskim festivalom Samhain, ki pa prihaja iz stare Irske kot nekakšen resnični konec poletja.

Samhain je bil prvi in ​​najpomembnejši od štirih četrtletnih dni v srednjeveškem galskem koledarju in se je praznoval v noči z 31. oktobra na 1. november. Sorodni festival so ob istem času v letu organizirali tudi Kelti in ga poimenovali Calan Gaeaf v Walesu – ime pa pomeni prvi zimski dan. Za Kelte se je dan končal in začel ob sončnem zahodu. Samhain je označil tudi konec sezone žetve in začetek zime ali temnejšo polovico leta. Podobno kot Beltane / Calan Mai je bilo to videti kot tisti posebni čas, ko se je meja med tem in drugim svetom tanjšala. To je pomenilo, da bi Aos Sí, torej duhovi ali vile, lažje prišli na ta svet in bili še posebej aktivni. Aos Sí so spoštovali in se ga bali, pri čemer so se posamezniki pri približevanju svojim bivališčem pogosto sklicevali na božjo zaščito.

Prav tako naj bi duše mrtvih obiskale svoje domove in iskale gostoljubnost. Zato so bila postavljena prosta mesta in stoli za mizo za večerjo in ob ognju za tiste, ki jih ni (več) med živimi. Za prepričanje, da se duše mrtvih vrnejo domov za eno noč v letu in jih je treba pomiriti, se zdi, da ima star izvor, najdemo pa ga v mnogih kulturah po vsem svetu.

Po vsej Irski in v Veliki Britaniji so gospodinjske slovesnosti vključevale obrede in igre, namenjene napovedovanju prihodnosti, zlasti glede smrti in poroke. V teh vedeževalskih obredih so pogosto uporabljali jabolka in oreščke. Vključevali so brcanje jabolk, praženje orehov, pregledovanje ali gledanje v ogledalo, vlivanje staljenega svinca ali beljakov v vodo, razlago sanj in drugo. Prižgani so bili posebni kresovi in ​​v njih so potekali obredi. Njihov plamen, dim in pepel so imeli zaščitno in čistilno moč, uporabljali pa so jih tudi za vedeževanje. Domneva se, da so bili požari nekakšna naklonjena magija – posnemali so Sonce in pomagali pregnati temo zime.

Prvi november pa je bil drugačen dan. Od 4. stoletja je na nekaterih krajih občasno obstajal praznik v spomin na vse krščanske mučenike. Zgodovinski zapisi pravijo, da je bil to dan meseca maja (v Edessi), prvo nedeljo po binkoštih v Antiohiji in v petek po veliki noči. To slavje so največkrat prirejali Sirci.  V 5. stoletju je sveti Maksim iz Torina (v današnji severni Italiji) vsako leto v nedeljo po binkoštih pridigal v čast vsem mučenikom. V najstarejšem obstoječem cerkvenem bralnem seznamu, ki sega v pozno 6. ali v začetek 7. stoletja (v današnji Nemčiji), se nedelja po binkoštih navaja kot dominica in natale sanctorum (prev. nedelja rojstva svetnikov). 13. maja leta 609 ali 610 je papež Bonifacij IV. posvetil Panteon v Rimu blaženi devici Mariji in vsem mučencem ter odredil obletnico; praznik dedicatio Sanctae Mariae ad Martyres. Domneva se, da je prav 13. maj tedaj izbral papež (še prej pa kristjani v Edessi), ker je bil to datum rimskega poganskega praznika Lemurija, na katerem so umirili zlobne in nemirne duhove mrtvih. Nekateri liturgiologi domnevajo, da je Lemurija izvor vseh svetih na neenakih datumih in podobna ideji kot vseh mrtvih dan.

Zanimivo je, recimo, tudi na Filipinih. Ta dan se na Filipinih imenuje drugače. Rečejo mu Undás (iz španskega Honras, kar pomeni častiti) oziroma Todos los Santos (prev. vsi svetniki), ki vključuje dan vseh svetih in dan vseh duš. Filipinci ta dan tradicionalno zaznamujejo z obiskom grobov svoje družine, da očistijo in popravijo grobnice. Med molitvami za mrtve se daruje, najpogosteje rože, sveče in hrana, za kitajske Filipince pa še kadilo. Mnogi prav tako preživijo dan in noč pri grobovih s pogostitvijo, glasbo in veseljem. Brez patosa.

Otroci se lahko igrajo s topljenimi svečami, ki jih pustijo pri grobnicah in jih oblikujejo v voščene krogle. Krogle namreč simbolizirajo svet, večno vračanje, da se vse vrne tja, kjer se je začelo. V nekaterih primerih družine prižgejo sveče tudi pri vhodnih vratih, njihovo število je enako številu odhajajočih ljubljenih. Menijo, da luči pomagajo duhovom in jih vodijo v posmrtno življenje. Vsekakor je pomembna svetloba.

V tokratni Sobi z razgledom vam zato želimo, da temo prihajajoče zime osvetlite, pa je pravzaprav popolnoma vseeno, ali z bučo, v kateri gori sveča, ali s svečami na okenski polici ali grobu ali kjer koli drugje. Pomembno je, da vidimo svetlobo kot nekaj, kar lahko premaga noč. Če hočete, tudi v metaforičnem pomenu.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE
Pomakni se na vrh