Bond, James Bond

Nekateri ljudje smo nagnjeni k temu, da obožujemo nekoga ali nekaj. Če bi bilo oboževanje plačano, bi bil jaz bogat človek.

Obožujem filmske franšize James Bond, Star Trek, Žaga in glasbene skupine Duran Duran, Queen in Depeche Mode ter nogometni klub Liverpool, če naštejem le nekatere – verjemite mi, da to ni vse.

Na srečo je moja žena razsodna ženska in mi ne dovoli, da bi najino stanovanje spremenil v velik kič. Ker če bi bilo po moje, bi bile rjuhe v barvah Liverpoola, vzglavniki v stilu James Bonda, na oblačilih pa bi bil emblem Duran Duran. Rekla je sicer, da bom morda, ko se bo kateri od sinov odselil, dobil sobico, v kateri bom lahko hranil svoje relikvije.

Ampak posvetimo se Bondu, ki je trenutno najaktualnejši. Z njim sem se srečal kot 13-letni mulec med poletnimi počitnicami. Starša sta imela vikend v Vrsarju in tam so imeli kinodvorano. Ker sem bil premlad, da bi sam hodil v kino v Ljubljani, v Vrsarju pa to ni bil problem, ker je bil pet minut hoda od naše hiše, sem se s filmi srečal tam. Dostikrat so vrteli prav filme o Bondu. Od vseh igralcev, ki so v dolgoletni zgodovini franšize zaigrali Jamesa Bonda, je meni najljubši Roger Moore. Vem, da se marsikdo ne bi strinjal z mano, ampak s tem je tako kot z glasbo: ostane ti tisto, kar si gledal/poslušal kot najstnik. Takrat je človek bolj dojemljiv za zunanje vplive in v času mojega najstništva je Bonda igral Roger Moore.

Filmi o Bondu so več kot le filmi; gre za celostno izkušnjo. Že uvodna špica je nekaj posebnega: skozi daljnogled puške vidimo silhueto moškega, ki se potem obrne in ustreli v smeri gledalca. Ekran potem zalije kri, kar naj bi pomenilo, da je napadalca ubil. Sledi uvodna scena, ki pri starejših Bondih ni imela zveze s tistim, kar se je kasneje dogajalo v filmu, v zadnjem času pa je to povezano. Uvodni sceni sledi uvodna špica, ki je pri filmih o Bondu nekaj posebnega: silhuete ženskega telesa, ženski čevlji in drugi predmeti, vse nekako predimenzionirano, poleg tega pa pri tej špici poslušamo tudi uvodno skladbo, ki je pomemben del filma o Bondu. Ti filmi so dali kar nekaj glasbenih uspešnic, izvajalec je skrbno izbran in običajno izberejo nekoga, ki je v danem trenutku izjemno uspešen in popularen. Meni se je pač vse pokrilo, ko so bili za izvajalca uvodne skladbe izbrani »moji« Duran Duran za film A View To A Kill iz leta 1985. Skladba izjemna, film malo manj, ampak ne bomo se pritoževali, mar ne. In potem so tu še elementi, ki ne smejo manjkati v nobeni bondiadi – ne glede na vsebino filma –, sicer smo fani razočarani, da ne rečem užaljeni: vsaj enkrat se mora predstaviti z znamenitim »Bond, James Bond«, vsaj enkrat v filmu mora v baru naročiti vodko-martini in poudariti »shaken, not stirred«, obvezno obiskati razvojni oddelek, v katerem ga založijo z najnovejšimi »igračkami«, s katerimi potem ukane nasprotnike. Preganjanje z avtomobili, skakanje po strehah in podobno je samoumevno. Plus snemanje na eksotičnih lokacijah.

Zadnji film No Time To Die vse to ima, skladba, ki jo prepeva mlada in talentirana Billie Eilish, je nadvse dobra, edino konec filma je nekoliko šokanten in človek se vpraša, kam bodo zdaj to zapeljali. V glavnem, oboževalci smo dobili tisto, po kar smo prišli, in smo zadovoljni. Je pa res, da nas je nekoliko spravljala ob živce pandemija koronavirusne bolezni, zaradi česar je bila premiera filma prestavljena za kar leto in pol. Daniel Craig, ki je Bonda igral v petih filmih (največkrat ga je Moore, sedemkrat) se poslavlja in ugibanje, kdo bo novi James Bond, ali bo nemara prvič črnec ali celo ženska, je tudi del kulture med oboževalci franšize. Kaj pa vi mislite?


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE