Renato Volker o svoji Bibliji greha

renato-volker

Nekoč je bil profesor, ki je živel običajno družinsko življenje. V nekem trenutku pa je spoznal, da je dolgo tlačil svoj pravi jaz in da ga v resnici privlačijo moški. Nekoč je pisal zgodbice za otroke, zdaj pa je izdal Biblijo greha – knjigo, ki opisuje njegov mesec dni, preživetih v Sarajevu, in pri tem ne spusti ničesar: niti žalosti ob spominu na izgubo velike ljubezni, niti seksualnih avantur, niti komunikacije z ljudmi, ki jih bolje ali slabše pozna. Knjiga vsekakor odpira teme, ki so za mnoge še vedno tabu.

»Življenjske zgodbe so me zmeraj privlačile. Ti skriti biseri vsakdana, ki jih sami ne cenimo, dajejo bralcu neko voajersko zadovoljstvo, nam pa najbrž zadovoljijo ekshibicionistične težnje. Skoraj vsakič, ko sem družbo zabaval s svojimi epizodami, je kdo rekel, da bi moral napisati knjigo. Vsaj dvajset let je trajalo, da sem sedel in začel,« pravi Renato, ki se je tako odločil, da bo za en mesec šel v tujino in vsak dan pridno pisal.

»Na svobodno ozemlje Sarajeva sem se dobesedno zatekel pred koronskim terorjem. Odločil sem se pisati trideset dni, pa kar pade iz mene, bo to to, kar me obremenjuje. Brez filtra. Dnevniška, dokumentarna oblika, mi je pomagala pri kontinuiteti. Tudi po pet do šest ur na dan sem pisal. Včasih v neki paniki, da bi ujel vsako misel. Nekje vmes me je ujela paranoja, da se mi meša. Ko ob dveh ponoči, zavit v odejo, tavaš po prazni bajti in se pogovarjaš sam s seboj, ti ni vseeno. Nisem imel nobenega koncepta. Vedel sem pa, da se bom čez tri mesece vrnil s knjigo. Preprosto vedel sem. Marca spisana, maja natisnjena.

Ko sem leta 2017 ležal na onkologiji, sem začel delati inventuro in beg v preteklost je bila moja terapija. Neki eskapizem. V preteklosti je pač vse lepo,« pravi Renato, ki v knjigi navdušuje z iskrenostjo, po drugi strani pa bi seveda lahko tudi malo več časa namenil urejanju besedila in filtriranju, saj zagotovo čisto vsa komunikacija, ki jo je imel v tem času po spletu in jo je vpletel v zgodbo, pač ni dovolj zanimiva za vsakega bralca.

To je sicer njegov prvi roman za odrasle, ni pa njegovo prvo literarno delo: »V preteklosti sem kot učitelj res napisal zbirko naravoslovno poučnih pesmic. Menda jih ponekod še danes uporabljajo pri pouku.«

Zdaj so otroške pesmi že davna preteklost – Renata zdaj zanima bolj gejevska erotika. »Ta razvrat moje gejevske erotike je preprosto posledica osamljenosti, hrepenenja po pripadanju. Po izidu knjige se je ta paradigma popolnoma spremenila. Naj traja.«

Ker opisuje svoje življenje, se seveda dotika tudi vseh najbližjih, kar zagotovo ni vsem všeč. »Seveda me je na smrt skrbelo, kaj porečejo najbližji. Imel sem dve možnosti. Sprejeti odgovornost za svoje pisanje ali kriviti njih za svoj strah in neodločenost. To nista več moji lastnosti. Najlepše pa naše odnose pokaže odgovor moje bivše žene, ki bo objavljen v drugi knjigi, ki jo končujem te dni. Prvo knjigo je Vanja namreč brala med kemoterapijo. Toliko o terapijah.«

V prihodnje namerava Renato izdati še dve nadaljevanji romana, pripravlja pa tudi druge stvari: »Zelo se veselim januarskega potovanja v Španijo, Maroko in Alžirijo, kjer bom za založbo Pivec pisal drugi del Coelhovega Alkimista. To pa bo nekaj.«

DELITE