No, pa na zdravje!

Evropske države se 11. novembra na izrazito različne načine spominjajo nekega godu, pa je v tokratni kolumni Soba z razgledom prav, da se v tej smeri razgledamo tudi mi.

Gre za god Martina iz Toursa, ki je umrl 8. novembra 397 v Franciji. Možak naj bi se rodil okoli leta 316 v Panoniji, natančneje v madžarskem mestu Sombotel (orig. Szombathely), njegov god pa je bil postavljen na 11. 11., ki se po vsej Evropi prepoznava kot praznik vinogradništva in – vina.

Po nekaterih zapisih naj bi prav ta Martin potoval tudi čez Slovenijo, vendar o tem pravzaprav ni dobrih dokazov, a je dovolj prepričanje, da obstajajo za to velike možnosti. Kdo je bil pravzaprav Martin? Njegovo življenje je opisano v eni od prvih hagiografij, torej v biografskih zapisih določenih svetnikov. O popolni pravilnosti takšnih besedil sicer vlada različno mnenje, vsekakor pa gre za okvirne podatke, ki so sem ter tja seveda prirejeni in počesani tako, da ustrezajo nekemu končnemu svetniškemu namenu. Hagiografijo omenjenega Martina je spisal njegov prijatelj in sodobnik Sulpicij Sever, ki je med drugim napisal tudi eno slavnejših knjig tedanjega časa z naslovom Kronike. Knjiga opisuje čas od stvaritve sveta do leta 400 n. št., modro pa izpusti številne zgodovinske dogodke, ki jih opisuje celo Nova zaveza. To pomeni, da gre bolj za njegov osebni pogled na zadevo kakor za kakršna koli pričevanja in podobne psevdozgodovinske zapise – in čeprav ima knjiga podnaslov historia sacra (prev. sveta zgodovina), se je ne drži prav velika sveta slava.

Martinov oče je bil častnik rimske vojske, njegovi starši pa niso bili kristjani. Toda mali Martin je že v zgodnji mladosti spoznal krščanstvo in se pri rosnih desetih letih odločil za vstop v katehumenat, kar je postopek poučevanja in uvajanja v krščanstvo. Martin je namreč hotel postati puščavnik, nekakšen predhodnik menihov. A mu je oče še pravočasno priskrbel vojaško službo in tako se je pridružil rimski vojski, ki je prav tedaj odhajala v Galijo (današnjo Francijo). Martin je postal celo častnik in iz tega časa obstaja zanimiva zgodba.

V mrzlem zimskem jutru naj bi pred mestnimi vrati mesta Samarobriva (danes Amiens, leži severno od Pariza) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in eno polovico podaril beraču. To dejanje naj bi bilo zanj prvi korak do nekakšne spreobrnitve. Kmalu potem je bil krščen in je opustil vojaško službo. Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija. Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arianizem. To ni bilo prav dobro. Gre namreč za krščanski nauk škofa Arija iz Aleksandrije, ki je povzročal uradni Cerkvi kar nemalo preglavic. Arijanstvo je predstavljalo enega prvih večjih dokrinarnih sporov v krščanstvu, predvsem v razlaganju odnosov med Bogom, Jezusom, njegovo mamo Marijo in Svetim duhom. Nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v Aleksandriji leta 321, ker pa to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar Konstantin I. leta 325 sklical Prvi nicejski koncil, kjer so arijanstvo končno obsodili kot krivoverstvo. Kakorkoli – celo arijanski škofje so Martina kmalu pregnali in zato se je užaljeno umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo v Italiji), kjer je dolgo živel (končno) kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Ligugé si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.

​Umrl je 8. novembra 397 v kraju Candes (severno od Toursa). Kasneje je postal eden najbolj prepoznavnih rimskokatoliških svetnikov. Njegov pogreb je bil tri dni kasneje, torej 11. novembra, in prav to obletnico pogreba se obhaja kot njegov godovni dan.

Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Današnje ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella), kar je nekakšna plaščarna, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe, torej kapele.

​Čaščenje svetega Martina je na Slovenskem razširjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovo je po ljudskem prepričanju dan, ko sveti Martin iz mošta naredi vino. Kako to naredi, ni povsem jasno. Martinovanja so znana po vsej Sloveniji od Istre do Prekmurja. Obstajajo celo t. i. stopinje sv. Martina. To je običaj, ko na poti sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa postavljajo stopinje sv. Martina na krajih, ki so z njim povezani. Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali kar na tlaku. V Sloveniji jih je kar nekaj: ena je na primer v Ljubljani pri Etnografskem muzeju, druga na cerkvi sv. Martina na Pohorju, pa na cerkvi sv. Martina v Domanjševcih. Gre za rumeno markacijo s puščico, če boste morda naleteli na kaj takega.

Naj bo tokratna Soba z razgledom del praznovanja, lahko tudi Martinove pojedine, če želite – in vina po pameti. Martin bi bil vesel, če bi nam v teh čudnih časih vendar uspelo ostati trezni. No, pa na zdravje!


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE