O PRAZNIKIH, LETNIH ČASIH IN ŠE ČEM

Kar se tiče letnih časov, nisem bil nikoli preveč izbirčen. Še več, vesel sem, da živimo na takšni geografski legi, da imamo štiri letne čase. Vsak izmed njih prinese kaj lepega, pozitivnega. Pomlad morda še najmanj. Ja, prebujanje narave in čas za zaljubljenost, porečete. Da, vendar tudi čas topljenja snega, blata in umazane narave, ki razkrije tisto, kar je skril sneg. Poletje – what’s not to like about poletje? Zjutraj vstaneš, navlečeš kratke hlače, razvlečeno majico, natakneš japonke na bose noge and off you go. Jesen; konec poletja je lahko malce depresiven, ampak kot pravi Monthy Payton – look at the bright side: jeseni dozorijo sadje, gozdni plodovi in podobno. Trgatve pri sorodnikih s podeželja, pečenje kozlička ali pujska in splošna norija ob koncu dneva. Glede plodov – letošnja gobarska sezona je bila bolj tako tako (who am I kidding – bila je katastofalna), ampak vseeno. In potem zima; če je kolikor toliko normalna, se da smučati, skratka, uživati v zimskem veselju. Verjamem, da niste vsi za tak špas, ampak dejansko je kar okej. Pa seveda naši zimski junaki, alpinci in nordijci, ki nas razveseljujejo s svojimi močnimi dosežki. Če spregledamo dejstvo, da se z zimskimi športi resno ukvarja sedem držav, smo lahko celo ponosni. Pa še ena fora je, ki jo bolj poznamo tisti, ki smo z vasi doma: ko ponoči zapade trideset centimetrov snega in je treba zjutraj skidati – ker drugače nikamor ne moreš – in se srečaš s sosedom, ki prav tako kida, potem pa njegova žena prinese oblečen čaj. A kaj je to oblečen? Ja, šnops je noter, mar ne – in je enostavno fletno. Zdaj smo v jeseni – zima je v najavi in prihaja božično-novoletni čas, verni bi rekli adventni čas, ki pa se ga letos – podobno kot lani – ne veselim.

Zakaj, verjetno ni treba razlagati. Pač. Zdravstvena situacija mi bo očitno zjebala še eno božično sezono. Zdravje je pač na prvem mestu in tako je tudi prav, samo ni mi vseeno, da gredo moji najljubši prazniki mimo na tak način. Spet se ne bomo smeli družiti in najverjetneje spet odpadejo božični sejmi in koncerti. Sranje. Meni so to pač najljubši prazniki, pa nisem veren. Samo je fino. Neko pričakovanje, večno upanje v stilu Domiceljeve pesmi Saj po novem letu boljše bo, pa vse tiste pisane lučke, ki sem jih dobro desetletje tudi sam prodajal. In sezonski komadi, ki ste jih nekateri do grla siti, saj se nekje med 15. novembrom in 31. decembrom zasučejo po trikrat na dan na vseh radijskih postajah.

Samo pesem ni nič kriva, a veste. Denimo Last Christmas od Whama je velika pop mojstrovina. Če jo glasbeni uredniki preveč sučejo, je to njihova krivda. Ko sem se še veliko poslovno vozil po Italiji, sem opazil tudi, da tam pred velikimi trgovskimi centri postavijo velikanske jelke že 15. oktobra. Očitno pri njih dan spomina na mrtve ni big thing. V tistih družinah, ki se bolj držijo katoliške tradicije, se smrekica postavlja na božični večer in stoji tam nekje do svetih treh kraljev. Čisto zadosti.

No ja, da končam tole jutranje jamranje. Verjetno bi bilo bolje, da bi šli, tako kot predlaga stroka, za kakih 10–14 dni v strogo, popolno zaprtje javnega življenja, pa bi mogoče še rešili kaj. Ampak kozjanski bademajster, po domače minister za gospodarstvo, pravi, da bi šla komplet ekonomija v kur**. Spet kapital pred zdravjem. Prov, pol pa tko. Kaj pa lohk nardim.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE