(Ne)strpnost in njen dan

Tokratna Soba z razgledom se bo obrnila točno v smeri enega dne, pomembnega za celotno človeštvo. To je 16. november, mednarodni dan strpnosti. Ali to sploh vemo?

Deklaracija o načelih strpnosti pravi takole: strpnost je upoštevanje, sprejemanje in spoštovanje bogate raznolikosti kultur našega sveta, naših oblik izražanja in načinov, kako biti človek. To sicer zveni izredno preprosto, vendar očitno pretežko, da bi se lahko spoštovalo in upoštevalo v vseh segmentih našega sobivanja in življenja. Kako to? ​V ustavni preambuli UNESCA med drugim tudi piše: če naj se mir ne razblini, mora biti zgrajen na temeljih intelektualne in moralne solidarnosti človeštva. Solidarnost? Tudi to je nekaj, kar izginja s sveta. Kako pa to?

Združeni narodi so zavezani krepitvi strpnosti s spodbujanjem medsebojnega razumevanja med kulturami in narodi. Ta imperativ je v središču Ustanovne listine Združenih narodov in Splošne deklaracije o človekovih pravicah in je pomembnejši kot kadar koli prej v tej dobi naraščajočega in nasilnega ekstremizma ter vse večjih konfliktov, za katere je značilno temeljno neupoštevanje človeškega življenja. Leta 1996 je Generalna skupščina ZN (z resolucijo 51/95) povabila države članice ZN, naj 16. novembra zaznamujejo mednarodni dan strpnosti. Ta ukrep je sledil letu strpnosti Združenih narodov 1995, ki ga je leta 1993 razglasila Generalna skupščina ZN na pobudo Unesca, kot je opisano v Deklaraciji o načelih strpnosti in nadaljnjem akcijskem načrtu.

Leta 1995 je UNESCO za promocijo strpnosti in nenasilja ustanovil nagrado za promocijo strpnosti in nenasilja, ko je zaznamoval leto strpnosti Združenih narodov in 125. obletnico rojstva Mahatme Gandhija. To nagrado podeljujejo za pomembne dosežke na znanstvenem, umetniškem, kulturnem ali komunikacijskem področju, katerih cilj je spodbujanje duha strpnosti in nenasilja. Nagrada se podeljuje vsaki dve leti na mednarodni dan strpnosti, lahko ustanovam, organizacijam ali osebam, ki so posebej zaslužno in učinkovito pripomogle k strpnosti in nenasilju – in tako je leta 2020 nagrado prejel Center za reševanje konfliktov (CRC) Demokratične republike Kongo.

Za svojo petdeseto obletnico (16. novembra 1995) so države članice Unesca sprejele Deklaracijo o načelih strpnosti. Strpnost priznava univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine drugih. Ljudje smo si po naravi različni; le strpnost lahko zagotovi preživetje mešanih skupnosti v vseh kotičkih sveta. Deklaracija strpnosti ne označuje le kot moralno dolžnost, ampak tudi kot politično in pravno zahtevo za posameznike, skupine in države. Poudarja, da bi morale države pripraviti novo zakonodajo, kadar je to potrebno, da se zagotovijo enako obravnavanje in možnosti za vse skupine in posameznike v družbi.

Izobraževanje za strpnost bi moralo biti usmerjeno v boj proti vplivom, ki vodijo v strah in izključenost drugih, in bi moralo pomagati mladim pri razvijanju sposobnosti za neodvisno presojo, kritično mišljenje in etično sklepanje. Raznovrstnost številnih ver, jezikov, kultur in etničnih skupin našega sveta ni pretveza za konflikt, ampak je zaklad, ki nas vse bogati.

Deklaracija o načelih strpnosti je torej pomemben dokument, v katerem je zapisano tudi, da je ta deklaracija nastala kot odgovor na vzpon dejanj nestrpnosti, nasilja, terorizma, ksenofobije, agresivnega nacionalizma, rasizma, antisemitizma, izključevanja, marginalizacije in diskriminacije, ki so uperjena proti nacionalnim, etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, beguncem, priseljenim delavcem, priseljencem in ranljivim skupinam znotraj družb, kot tudi dejanj nasilja in ustrahovanja, ki so zagrešena nad posamezniki, ki uveljavljajo svojo svobodo mišljenja in izražanja – vse to ogroža utrjevanje miru in demokracije tako na državni kot mednarodni ravni in predstavlja ovire pri razvoju, obenem pa poudarja tudi odgovornost držav članic, da razvijajo in spodbujajo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez razlikovanja glede na raso, spol, jezik, nacionalni izvor, veroizpoved ali invalidnost, in da se borijo proti nestrpnosti.

Obstaja celo slovenski prevod te deklaracije, pa je dobro, da si ga včasih preberemo (najdemo ga na https://www.eksena.si/deklaracija-o-nacelih-strpnosti/). In tako se tudi Soba z razgledom s spoštovanjem razgleduje po tej deklaraciji, ki bi morala biti prisotna vse dni v letu, ne le 16. novembra – ob tem pa bi bilo vsekakor treba pozorno spoštovati vsak del njene vsebine.

Naj nam bo ob koncu te kolumne blizu še posebno njen 4. člen, ki obravnava izobraževanje, saj se tega v teh precej kaotičnih časih premalo zavedamo. Ta člen pravi tole: Izobraževanje je najučinkovitejši način za preprečevanje nestrpnosti. Prvi korak v poučevanju strpnosti je naučiti ljudi, kaj so njihove skupne pravice in svoboščine, zato da jih lahko spoštujejo, in da se spodbuja volja, da se ščitijo pravice in svoboščine drugih. Izobraževanje za strpnost bi se moralo obravnavati kot nujna obveznost; zato je treba spodbujati sistematične in racionalne poučevalne metode o strpnosti, ki bodo obravnavale kulturne, socialne, ekonomske, politične in verske izvore nestrpnosti – poglavitne korenine nasilja in izključevanja.

Izobraževalne strategije in programi morajo prispevati k razvoju razumevanja, solidarnosti in strpnosti med posamezniki, pa tudi med etničnimi, socialnimi, kulturnimi, verskimi in jezikovnimi skupinami in narodi. Izobraževanje za strpnost mora težiti k nasprotovanju vplivom, ki vodijo v strah in izključevanje drugih, ter morajo pomagati mladim ljudem, da razvijejo sposobnosti za neodvisno presojanje, kritično razmišljanje in etično sklepanje. Zagotavljamo, da bomo podpirali in izvajali programe raziskav družboslovnih znanosti in izobraževanj za strpnost, človekove pravice in nenasilje.

To pomeni posvečanje posebne pozornosti izboljšanju usposabljanja učiteljev, kurikula, vsebine učbenikov in lekcij ter drugega izobraževalnega materiala, z novimi izobraževalnimi tehnologijami vred, z vizijo izobraziti skrbne in odgovorne državljane, odprte za druge kulture, sposobne ceniti vrednost svobode, spoštovanja človeškega dostojanstva in razlik ter sposobne preprečiti spore ali jih razrešiti na nenasilen način.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE