INTERVJU: Rebeka in Sebastian iskreno o prijateljstvu in presenečenjih

rebeka-211122-ko_primes_me-foto2-tibor_golob

»Komaj čakam, da te vidim, da s toplino te objamem,« pojeta Rebeka Dremelj in Sebastian v duetu z naslovom Ko primeš me za roko, s katerim proslavljata 20 let iskrenega prijateljstva in ki bo izšel v ponedeljek, 22. novembra. Ob tej priložnosti smo ju povprašali, kakšno je to prijateljstvo.

Sta si ob prvem srečanju mislila, da se bo med vama razvilo prijateljstvo?

Sebastian: Sam si nisem mislil, predvsem zato, ker si v svetu zabave načeloma nikdar nisem iskal prijateljev, saj to po mojem mnenju ni najbolj zdravo okolje za takšne podvige. Sem pa vesel, da me je življenje kljub temu presenetilo in razveselilo s kar nekaj prijatelji iz estradnih vrst, ko so se energije preprosto ujele. Rebeka z vso svojo srčnostjo, iskrenostjo in lojalnostjo je zagotovo ena izmed teh redkih, ki sem jo zaklenil v srce.

Rebeka: Nikoli si nisem predstavljala, da bom s Sebastianom prijateljica, to pa tudi zato, ker sama prav tako nikoli nisem iskala prijateljev v svetu zabave. Nekako sva več kot očitno pred dvajsetimi leti začutila medsebojno energijo, ki je prerasla v iskren prijateljski odnos.

Kdaj vaju je drugi najlepše presenetil? Kdaj pa vas je razočaral?

Sebastian: Naj se sliši še tako zguljeno, se res ne spomnim, da bi me kdaj razočarala. Glede najlepših presenečenj je pa tako: gre za majhne stvari. Ko je recimo prišla brez vsakega vprašanja nastopit na produkcijo moje plesne šole in naredila totalen šov v dvorani. Pa ko je mojim plesalkam dala priložnost, da so z njo nastopale na festivalih in TV-oddajah. Ko ji recimo nikdar ni bilo težko obrniti nekaj telefonov in urediti kakšne zadeve, ki sem jo potreboval. Ne vem, kako naj opišem … V življenju ne gre za velike stvari; človek svoj odnos pokaže pri majhnih pozornostih, ki so vsaka zase del večje sestavljanke, imenovane prijateljstvo. In noro cenim, da ko te vzame za svojega (ali svojo), te ne spusti, ker sem tudi sam tak, bi se pa želel od nje naučiti iskrenosti namesto zavijanja v celofan.

Rebeka: Nikoli me ni razočaral in menim, da se to, pri teh letih in tej »pameti«, ki jo imava, prav ne more več zgoditi. Sebastian in jaz veva, da je treba v najin odnos, tako kot v vsakega, vlagati oziroma še bolje – paziti, kaj boš sejal, ker bo to potem rastlo. Res skrbiva že vsa ta leta drug za drugega in nama ni vseeno, kako se na drugi strani nekdo počuti. Že sam klic, kako si, kaj se dogaja, kako otroci, Sandi itd. je dovolj lepo presenečenje, ko veš, da imaš ob sebi človeka, ki mu je mar.

Kako se je vajin odnos spreminjal z leti?

Rebeka: Rastel je tako, kot sva rastla midva. Včasih sva razpravljala o neumnostih, danes so te neumnosti prerasle v pomembne življenjske debate. Včasih sva prijateljstvo jemala za samoumevno, danes veva, da ga je treba negovati.

Sebastian: Mislim, da se je močno poglobil, morda tudi zresnil. Danes se pogovarjava o stvareh, ki imajo težo v življenju in svetu, ne le o estradi in kaj bo njen ali moj naslednji projekt. Ugotovila sva, da je v življenju pomembno še kaj drugega kot le delo; sam sem spoznal to ob nekaj razočaranjih, Rebeka veliko resneje ob bolezni. Ob tem sva rastla osebnostno in po razmišljanju in začel naju je zanimati svet v širšem pomenu, ne le v ozki površinski prizmi estradnega sveta. Obenem sva se bodrila in si bila v oporo ob vseh preizkušnjah, in tako so se z leti najine korenine še dodatno prepletale, kot so tako ali tako že bile na začetku, ker sva se preprosto ujela na čisto energijski ravni. Lepo je, ko imaš ob sebi prave ljudi, in Rebeka bo vedno nepogrešljiv del mojega življenja.

S kakšnimi težavami se najpogosteje obrnete na Sebastiana oz. na Rebeko?

Rebeka: Načeloma se drug na drugega obrneva, kadar potrebujeva nasvet, pogovor, idejo, naj bo poslovne ali zasebne narave. Ali pa takrat, ko imava čas, ko se voziva v avtu in potrebujeva nekoga za čvek.

Sebastian: Ne gre toliko za težave; gre bolj za kakšne nasvete, razmišljanje, kak brainstorming o najrazličnejših stvareh. No, absolutno pa vem, da je, če bi mi v življenju – bog ne daj – pri čemer koli šlo na tesno, Rebeka pripravljena premikati gore zame. In nasprotno seveda velja enako. V današnjem svetu to niti ni tako zelo samoumevno, kot se na prvi pogled morda zdi.

DELITE