Kriza srednjih let

»Srebro v lase, zlato v zobe, v jetra svin’c pa jeklo v klin’c«, tako nekako prepeva naš kantavtor Andrej Šifrer o krizi srednjih let. Ko moški dopolni 40 let, ga po navadi napade ta bolezen. Morda je zdaj to nekoliko pozneje, življenjska doba se daljša, ljudje se kasneje poročajo in imajo kasneje otroke, tako da dopuščam možnost, da je to zdaj po 45. letu. Vendar gre za »bolezen«, ki se ji je skoraj nemogoče ogniti.
Moj bratranec Peter je tako oznanil ženi: »Motor ali pa ljubica!« »Motor,« je mirno odvrnila žena. In zdaj se vozita po vsej Evropi in se imata fajn. V resnici pa se jih nemalo odloči tudi za ljubico, saj bi radi sami sebi dokazali, da še niso za v staro šaro in da še zmorejo šarmirati nežnejši spol. Pogosti stranski učinki te bolezni so tudi nakupi novih in dragih avtomobilov, jaht, vikendov in podobnega, pač stvari, s katerimi se skuša kompenzirati mlahavost v hlačah.
Še ena taka skrajnost je oženiti se z dvajset in več let mlajšo žensko in imeti otroke pri petdesetih in nekaj. Fantje moji, a ste vi normalni? Imam dva sinova in rad ju imam in ponosen sem nanju, vendar mi ne pride na kraj pameti, da bi zdajle imel kakega dojenčka. Še več; razvil sem obrambni mehanizem, da dobim napad migrene, ko zaslišim dojenčkov jok. Če je ta v kakem filmu, zamenjam kanal. Ne prenašam.
Moja žena je glede tega na srečni strani; moja kriza srednjih let se je odrazila tako, da se spet obnašam kot najstnik, hodim na koncerte, oblečen v majice izvajalcev, rokovskih zvezdnikov, čakam na avtograme in obsesivno kupujem plošče in cedejke. Morate priznati – še vedno je to ceneje kot nakup novega avtomobila. Morda je del te zgodbe še prepiranje na družbenih omrežjih, kjer svojemu sogovorniku zlepa ne bom dal prav, četudi bi pred kakimi desetimi leti zamahnil z roko in si mislil, da je škoda časa. Zdaj pač ne. Ker sem siv in posledično moder, izkušen mož. Jaz že vem, kaj in kako.
Pri dekletih, ki tudi niso imune proti virusu, imenovanem srednja leta in zoper katerega nimamo cepiva, je po navadi malce drugače. Ena skupna lastnost sicer je, da si dobro ohranjene dame 45+ privoščijo kakšno mlado meso (15 in več let mlajši moški), katerih orodje je še v zavidanja vredni kondiciji. Drug znak napredovale bolezni pa so nočna rajanja v tinejdžerskih cotah in z občutno preveč mejkapa. Woo-hoo, babe, žuuur! Ja, seveda. Otroci so polnoletni in jih ni več treba dajati spat in oblačiti. Cel luksuz.
So pa tudi ženske, ki gredo v smeri prikritega sovraštva do moških. Saj veste. Ločena, samska, zagrenjena in zatežena. Namesto da bi se uredila in skušala najti koga za srečno starost, raje dvigne obrambni zid, se dela nedosegljivo, hkrati pa napade vse, kar je moškega. Že zato, ker je moško, in ne zato, ker bi ji kdo kaj konkretnega rekel ali naredil. Kot zanimivost ugotavljam, da je tega življa veliko med novinarkami, ki se potem ukvarjajo z namišljenimi aferami, stojijo pred hišo kakšnega politika, tulijo v mikrofon z visokim glasom, češ, kakšna svinjarija se godi. Hm. Narobe parkiral?
Je pa vsa ta kriza srednjih let bolj ko ne strah pred staranjem, ki ga imamo hočeš nočeš vsi. Normalno, starost po večini ni preveč lepa. Dokazovanje »jaz še nisem star« – v tem je vsa znanost tega obnašanja. Jaz imam sicer to smolo ali pa srečo, da sem osivel že pri tridesetih, in če si pustim še brado rasti, sem dejansko videti nekaj let starejši, kot sem v resnici. Pravzaprav mi je neki študent, ki je bil na praksi v moji nekdanji službi, ko sem imel štiriinštirideset let, prisodil nekaj čez šestdeset, neki drug gospod, ki pa je bil res star nekaj čez šestdeset, je pa rekel, da sva generacija. Tako se je moja kriza srednjih let začela kmalu po tridesetem.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE