Zakonske težave s preveč lepo ženo

Morda se bom s tole kolumno zameril kakšni predstavnici ženskega spola, vendar izhajam iz generacije, kjer še ni bilo treba – tako kot danes – paziti na vsako besedo, ko smo homoseksualcem še rekli pedri, brez namena žalitve, in ko smo ženske klicali pičke. Jebiga, tako je bilo, ni poanta v sprenevedanju.

Kot mulci, ki smo bili stari nekaj čez dvajset let, smo nežnejši spol v glavnem delili v tri kategorije, glede na zunanji videz, kakopak: a) za nikamor, b) »za ožent«, c) za seks. Za nikamor so bile ženske ne najbolj privlačnega videza, morda takšne, ki so imele kak kilogram preveč. Skratka takšne, zaradi katerih bi te prijatelji zafrkavali, če bi te videli v njeni družbi. Takšnim se je bilo modro izogniti, kajti norčevanje prijateljev se je lahko vleklo mesece. To sem izkusil na svoji koži, ko sem se na neki novoletni zabavi prekmalu napil in moral nekaj uric oddremati, ko pa sem se povrnil v življenje, so bile vse luštne punce že zasedene, meni pa je preostala neka Jasmina, dekle nekaj čez 100 kg žive vage. Ampak kaj sem hotel – bilo je novo leto in z nekom se je bilo treba zalizovati, kot smo takrat rekli poljubljanju. Da je bila nesreča še večja, je bila takrat ravno popularna skladba Jasmina skupine Agropop, in to skladbo so mi potem »prijatelji« prepevali ob vsaki priliki.

Druga kategorija je bila, kot rečeno, »za ožent«; to so dekleta povprečnega videza, ampak dovolj luštne, da bi jo lahko vsak dan gledal in tudi seksal z njo, hkrati pa dovolj neatraktivne, da ne bo vanjo skakal vsak sosed ali frend. Žena ne sme biti preveč privlačna, zato da jo lahko brez skrbi pustiš s prijateljicami na pijačo ali v nočni klub in si lahko prepričan, da je moški ne bodo obletavali.

Tretja kategorija je pa »za seks«; gre za dekleta izjemno privlačnega videza, s katerimi bi z veseljem seksal, ne bi pa takšne ženske imel za resno partnerko – prav zato, da se ne bi vsak vanjo vtikal. No, ampak ker sem znan po tem, da vedno vse zajebem in se ne držim nobenih pravil – čeprav mi je potem vedno žal –, sem naredil prav to. Namreč, poročil sem se z žensko iz kategorije »za seks«. Še prej pa sem nekaj let hodil z njo. Težav seveda ni bilo ne konca ne kraja. Najprej se je vanjo zaljubil moj takrat najboljši prijatelj, in tega niti ni preveč skrival. Najhuje je bilo, ko je imel poslovilno zabavo pred odhodom v JLA, kjer ga je čisto zlomilo, in sem ga na koncu še jaz tolažil. Ker sem šel v JLA tri mesece za njim, me je šele tam, med služenjem vojaškega roka, zvilo, češ, on bo prišel tri mesece prej domov in bo imel tri mesece časa, da jo osvaja. Punco, ki ni videla fanta že devet mesecev. Kar se je seveda tudi zgodilo, a so se gospa znali obraniti. Zapeljeval jo je tudi neki bivši sošolec iz osnovne šole, ki pa je imel ta hendikep, da je bil manjše rasti in močnejše postave. Ker je izhajal iz premožnejše družine, je seveda mislil, da bo fizični manko nadomestil z denarjem, motorji in avtomobili ter nabrušenim jezikom, pa se ni izšlo niti njemu. Poskušal je tudi prvi sosed, moj prvi prijatelj iz otroštva. To se je dogajalo še pred poroko, nadaljevalo pa se je tudi po njej. Prijatelji, znanci in sosedje so se malo umirili, ampak žena je seveda začela hoditi v službo, kjer so potem pritisk izvajali sodelavci, včasih tudi nadrejeni – torej šefi. Žena je imela še to navado, da se je rada za službo lepo uredila – torej mini krila, najlonke in čevlji z visoko peto, kar je pripomoglo k razširitvi problema. Skratka, nikoli ni bilo miru, morda zadnjih nekaj let, čeprav gospa soproga še vedno hudičevo dobro zgledajo.

Dajmo reči, da se mi je na koncu kljub nekaj sivim lasem, ki jih je povzročil stres zaradi nenehne borbe za lastno žensko, nekako izšlo. Povem pa vam, da če bi bil še enkrat mlad, bi se zagotovo odločil za dekle iz kategorije »za ožent«. Mnogo manj stresa, vam povem.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE