NA BOŽIČNO NOČ

Jurij Ban Hodohmet

Božično-novoletne praznike sem vedno oboževal, še kot otrok. Dobro … v socializmu se nismo toliko ozirali na božič, bolj na novo leto, ampak že takrat je bil celoten december nekako praznični mesec. Ko še ni bilo novoletnih lučk, vsaj ne v tej obliki, kot jih poznamo danes, je folk pač pobarval navadne žarnice in jih obesil na smreko. I shit you not.

Konec osemdesetih, ko je socializmu pohajala sapa in je celo takratni predsednik nevemčesaže, ampak primerljivo s sedanjim predsednikom vlade, g. Jože Smole, če me spomin ne vara, leta 1988 prvi od komunističnih voditeljev ljudem voščil vesel božič, zaradi česar se ga je prijel vzdevek »gospod Božiček«, so se stvari začele spreminjati. Moja podjetna mati, sicer podjetnica, v takratnem besedoslovju obrtnica, je bila med prvimi v Sloveniji, ki je začela proizvajati novoletne lučke, kot jih poznamo danes. Ker smo se ukvarjali z brizganjem plastike, smo imeli na voljo stroje, nekdo je pač naredil orodje za obliko zvezdic, snežink in kaj vem česa. Vsega smo se učili sproti. In ko smo se pojavili na tistih novoletnih sejmih, s takrat nadvse modernimi lučkami, smo bili takoj hit. Ljudje so stali v dolgih vrstah kot nekoč za kruh. Na eni stojnici smo potrebovali tudi po tri osebe, ena je sprejemala naročila, druga je pakirala in tretja kasirala. V glavnem … denarja kot toče.

Sčasoma smo dobili konkurenco, posnemovalce, in s tem se je bilo treba sprijazniti. Kmalu je mati mene določila kot vodjo tega novoletnega projekta. Vedeti morate, to so posebni posli – kot na primer prodaja nagrobnih sveč; celo leto nič in potem par dni v letu popolna norija. In s temi konkurenti in posnemovalci smo se potem vsako leto 1. decembra, na dan odprtja novoletnega sejma, dobivali in se na neki prepovedan način – kartelno – dogovorili o cenah novoletnih lučk. Jebiga. Moram pa reči, da imam na tiste čase lepe spomine. Ves december sem bil na stojnici, na svežem zraku, prodajal lučke, zaslužil kot norec, da ne omenjam simpatičnih druženj z drugimi prodajalci in luštnih deklic – upam, da žena ne bere te kolumne – v glavnem, fajn je bilo.

Ampak časi se spreminjajo, in ko se veliki trgovci zavohali, da je v prodaji novoletnih lučk en kup denarja, smo pač tamali padli ven – normalno, neki Merkur je iz Kitajske naročil par kontejnerjev teh lučk po bagatelni ceni, in zdaj naj mu konkurira neki Hudohmet, ki tam v neki kleti nekaj na roke sestavlja. Bitches, please … tako sem se, zelo nerad, temu odpovedal, ljubezen do kiča, pisanosti, lučk, okraskov in vsega tega pa je ostala.

Zdaj pa imam težavo z ženo, saj ona ne čuti te ljubezni, vse se ji zdi prekmalu in preveč kičasto, in vsako leto se kregava okoli okrasitve stanovanja. Smrekice že več let nimamo več, ne zgolj zaradi žene, ampak tudi zaradi mačk, ki jim je bila bogato okrašena smrekica vedno v zabavo – pa so s tačkami klestile okraske, v »najboljšem« primeru pa je padla cela smreka. Žena tudi ni navdušena nad lučkami, če pa že, potem bolj kakšne umirjene, enobarvne, recimo bele ali modre, medtem ko jaz zagovarjam čim bolj pisane – kot bi se rodil v Prištini. Letos pa je še prav posebej zategnila črto – nič. Ne bomo imeli nič. Dobro, sem se branil, razumem, da je covid in da nisi pri volji, ampak halo … malo, dajmo malo. Otroka, čeravno odrasla, ne pomagata – sem ju skušal motivirati, češ, dajmo malo okrasiti stanovanje, ampak se jima pač ne ljubi. A veš, ker bo fotr. Itak bo fotr, pizda. Fotr bo vse. Fotr mora pri 51 peš v štacuno, ko je avto pri mehaniku, fotr gre na pošto, fotr naredi vse. Itak, ker je butelj. E, pa dragi moji, prav. Ne bomo okrasili, ne bomo imeli božične večerje, ne bomo imeli nič, ker če se vam jebe, se fotru jebe, fotr se ga bo napil, hodil bo s flašo šampanjca po Vižmarjih in tulil Pop Designovo Na božično noč.

Pa vesel božič in srečno novo leto.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE
Pomakni se na vrh