Maja Megla predstavlja umetnike in njihov pogled na družbo

V teh dneh bo izšla knjiga Pogovori o vizualni umetnosti novinarke in pisateljice Maje Megla. V knjigi, ki ima kar 320 strani z besedili in vizualnim gradivom, je Maja zbrala pogovore in tekste, ki so bili med letoma 1990 in 2015 objavljeni na straneh Mladine, Sobotne priloge in Delove kulture, med mednarodno priznanimi ustvarjalci pa je 12 umetnikov in 10 kuratorjev ter kritikov.

»V knjigi so odbrani intervjuji s tujimi umetniki in kuratorji. Nastalo jih je seveda mnogo mnogo več od teh, ki so izbrani. Nekateri so bili preveč priložnostni, informativni, prekratki, objavljeni glede na potrebe in smernice dnevnega časopisa in kulturnih strani. Pravi, poglobljeni intervjuji pa so nastali predvsem v tedenskem in revijalnem tisku, kjer je bil zanje veliko več prostora,« razlaga avtorica, ki na vprašanje, zakaj tuji in ne domači sogovorniki, odgovarja: »Ker pogovori z domačimi ustvarjalci niso bili delani sistematično in bi bilo do številnih krivično, da jih ni v knjigi le zato, ker se po naključju nismo srečali. Druga zožitev je bila tema: omejila sem se zgolj na vizualno umetnosti. Imam obilje meni ljubih intervjujev z drugih ustvarjalnih področij. A ni se mi zdelo delati brikolaža.«

V knjigi so tako zbrani pogovori, ki povsem enako navdihujejo tudi danes. »Recimo o ustvarjalnih procesih, ki imajo svoje zanimive stranpoti, ko vodijo do cilja. Ali pa o zakulisju umetniških institucij, vzvodih moči in vpliva.«

Vsak pogovor je bil poseben, ampak na enega ali dva ima Maja še prav posebej lepe spomine: »Z Ulayem, ker se kar ni nehal. Pogovarjala sva se o identiteti, ki je ključna v njegovih zgodnjih delih, ter o obrazih ljubezni, ki je vezivo njegovih performativnih del z Marino Abramović. Po uradnem intervjuju sva imela še nekaj srečanj. Nanje je prinašal zapiske in razmisleke, ki jih še vedno hranim. Najzanimivejši del najinih pogovorov ni bil nikoli objavljen. Ali pa Groys: pogovarjala sva se daleč čez odmerjeni čas, povsem zatopljena v dialog.«

Maja je sicer pokrivala široko področje kulture in družbe, tako da je ustvarila še precej zanimivih besedil. »Izven vizualne umetnosti so nekateri meni najdražji intervjuji: pogovor z dalajlamo ali pa s Slavojem Žižkom leta 1992, ki je bil eden najbolj nenavadnih pogovorov. Hotel je izraziti svoja stališča o Laibachu in fašizmu. Pol ure je govoril, povedal, kar je hotel, in mi smeje se dejal, naj iz tega naredim, kar koli hočem. Potem so vsi intervjuji z Laibachi, s skladateljem Vinkom Globokarjem davnega leta 1991, z Vido Žabot, ko je bila še nuna in je bil najin intervju v Mladini njen prvi sploh. Z budistično nuno Tenzin Palmo, Angležinjo, ki je preživela 12 let v osami v himalajski votlini.”

Tiskani mediji imajo svoj rok trajanja. Pri časopisu že nov delovni dan prinese svežo izdajo, prejšnja pa je že zgodovina. Zato Maja ni prva novinarka, ki je dolgotrajno zanimiva besedila zbrala v knjigi. »V njih je univerzalnost, ki ni vpeta v čas in prostor. Z umetniki smo govorili o ustvarjalnosti. Ustvarjalnost pa je temeljna podstat človeka, njegovo gonilo. Kot pravi Malevič v posvetilu v knjigi: ‘Ustvarjanje je življenje.’ Nisem se osredotočala na kakovost del, naj se s tem ukvarjajo kritiki. Mene je zanimal človek in njegov ustvarjalni žar, pogled umetnika na družbo in na posameznika, njegov credo,« pojasnjuje avtorica in dodaja: »Možnost vseh tovrstnih mednarodnih stikov z zanimivimi ljudmi in ustvarjalci je bila najlepša in najdragocenejša stran novinarskega poklica, ker mi je razpirala nova obzorja in omogočila izkušnje, ki jih kljub vsej spletni ponudbi najrazličnejših vsebin na kavču dnevne sobe v lastnem domu ne bi mogla doživeti in občutiti.«

DELITE
Pomakni se na vrh