Adijo pamet

Jurij Ban Hodohmet

Pri pisanju kolumn za tale portal se skušam držati bolj lahkotnih tem, ampak včasih pač ne gre. Crni (Marko Crnkovič, op.a.) bi pač rekel da sem »grumpy old man«. Lohk je njemu govort, on je boomer, jest sem pa vseen generacija X. Svet se je spremenil. Nič takega, spreminja se nenehno, nikoli pa si nisem mislil, da me bo to kdaj motilo. Vse je šlo v maloro. Dobesedno. Ničesar ne moreš narediti, da se ne bi kdo v to vtaknil.

Mojga fotra, ki je poročil 21 let mlajšo žensko (mojo mamo) bi verjetno danes za jajca obesili, da je pedofil. Sem prepričan. Pa ta politična korektnost, karkoli že to pomeni. Črncu ne smeš rečt črnec, čeprav to de facto je, ampak morš rečt da je afroameričan, temnopolt, ne vem kaj. Ciganu ne smeš rečt Cigan, pa sami sebe tako kličejo. Kateri Rom je že kdaj drugemu Romu rekel Rom? Nikoli in nikdar nobeden. Za zmerljivko velja tudi beseda Šiptar, čeprav se v albanskem jeziku tako reče njihovemu narodu in državi. Al pa odnosi moški – ženska. Zakaj hudiča zdaj kar naenkrat ni ok, da bi ženske že s samimi oblačili malo zavajale dedce? Morda sem starokopiten kot vrag, sam kaj je kar naenkrat narobe s kratkimi krili, najlonkami in štiklami? Da je to poniževalno. Jaz mislim, da ni. In ne glede na vse bla bla bla notranja lepota šteje, dejmo si priznat, da ko se dva povohata najprej šteje zunanji izgled, kdor drugače trdi, laže. In sorry, mene ne bo prepričalo neko dekle, ki bo oblečena kot da dela v avtomehanični delavnici, pa ma lohk IQ 175 in seksa kot navita. Mislim res.

Pa ta socialna omrežja. Sem uporabnik, vsekakor. Ampak da se pa čisto vsak čuti poklicanega da o vsem vse ve je pa tud too much. Ja, debata ni problem, debatirajmo, lahko rečeš, jaz pa menim da je to tako, ne moreš pa postavljati nekih trditev, sploh kar se tiče medicinske stroke. In ko smo že pri tem in s tem pri kovidu, zadnjič sem na televiziji gledal prispevek o tem, da so se ljudje namerno okuževali, na tako imenovanih kovid zabavah. A vam že res vsem drek na glavo kaplja? Mene so na primer v gimnaziji učili kritičnega razmišljanja, da ni vse kar prebereš tudi nujno res. Je neka informacija, potem moraš pa na podlagi dejstev in še kakšnih drugih zapisov presoditi, kje je resnica. Običajno je nekje vmes.

Še nekoga je poln internet, to so ti motivatorji, ki nas učijo, kako si lahko sami pomagamo, pa kako se moramo motivirati in bomo dosegli vse kar želimo. In za te blazne nasvete celo zaračunavajo.  Kaj pa če sem len in nesposoben? A pol nimam pravice živet? Zakaj bi si sam pomagal, saj sem ti plačal, pomagaj mi ti, jebiga.

Naslednja zadeva ki me je zmotila – in še enkrat poudarjam, da sem jako toleranten do drugačnih in drugače mislečih je pa ta zadeva, ki se ji reče družbeni spol. Ok, štekam tistega fantolina iz Raba ali iz kje je že bil, da se je rodil kot moški, a se je čutil ujet v svojem telesu in je želel biti ženska, kar mu je preko več operacij nazadnje tudi uspelo. Nič narobe, res ne. Ampak zdaj tudi tega ni več treba, zdaj samo razglasiš: »Jaz sem baba« in kr si. S penisom in vsem kar zraven dol visi. Pa tud če zgledaš kot Slavoj Žižek. Skratka, če ti rečeš da si ženska, si ženska in imaš potem pravico, da te drugi tretirajo kot žensko in te tako naslavljajo. Marija je fletno. Baje da v Veliki Britaniji vzgojiteljice v vrtcu ne smejo več rečt otroku češ kdo je oči pa kdo mami, ker ni nujno, da sta oči pa mami. Lohk sta tud oči pa oči al pa mami pa mami družine. Skratka ful morš neki pazit, pa vsak je za vsak drek užaljen, sam kot sem na začetku tega zapisa zapisal smo včasih bolj papeški od papeža, ali kot je en od mojih gay frendov men enkrat reku: »Jure, jaz nisem gay. In nočem bit gay. Jure, jaz sem peder!« Enough said. Saj je prav, da so si določeni izborili pravice pa to, sam vse kar je prav. Bom povedal na glas, pa me obeste za jajca če čte: jaz bi bil razočaran, če bi bil kateri od mojih sinov gay. In to zelo. Seveda mu ne bi obrnil hrbta, bi pa bil razočaran in bi rabil precej časa da bi to dejstvo v celoti sprejel. Zakaj? Ker hočem faking vnuke, pa pravnuke, pa družinske božiče s kupom otrok. Zato. Zgleda da bomo taki kmalu prej izjema kot pravilo, tako da sem prov vesel, da imam 51 let in da bom kmal riknu, ker ta svet, v kar se spreminja, e pa v tem svetu jaz ne želim živet. Res ne. Očitno bo narava naredila svoje in hvala ji.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE
Pomakni se na vrh