Božič in Novo leto na naj-naj filmskem platnu

Mitja Reichenberg

Božično-novoletna Soba z razgledom ima tokrat odprta okna na žanrsko morda najbolj razvpit čas celega leta. Gre za pogled na božični in novoletni čas, v katerega se steka tako rekoč vse, kar si celotno leto želimo, vse naše ambicije, strasti, vneme, stremljenja in nenazadnje hrepenenja. Magičnost tega časa pa je vsekakor tudi del magije filmske industrije, ki stavi marsikaj na ta termin, da tržno uspešnost in na radovednost ljubiteljev magije gibljivih sličic.

Če bi želeli sestaviti seznam najboljših filmov tega časa, bi zagotovo zgrešili. Pa ne, ker bi jih ne bilo, temveč zato, ker ima vsakdo tudi nekakšen svoj osebni seznam, s katerim nekje v sebi praznuje ta posebni čas. Zato bomo v tokratni Sobi z razgledom nekoliko bolj pragmatični in poskušali obnoviti ali na tiho priklicati spomine in ideje na ta velike filme, tiste najbolj gledane in opevane, pa četudi bomo kakšnega od osebno naj-naj seznama izpustili. Pripravljeni?

Pričnimo pri filmu, ki velja dejansko na vseh možnih lestvicah in seznamih za največkrat predvajanega v tem času (tako na platformah, TV postajah in v kinu). To je film Sam doma (Home Alone, 1990), ki že več kot 30 let ne stopi v pozabo, še manj pa z vrha gledanosti. Režiser je bil Chris Columbus, glasbo je naredil John Williams, v filmu pa nastopa nepozabni otrok Macaulay Culkin (Kevin), ob njem pa so še Joe Pesci (Harry), Daniel Stern (Marv) ter starša John Heard (Peter) in Catherine O’Hara (Kate). Zgodba je znana: družina gre na božične počitnice in Kevina pozabi doma. Ob tem, da želita dva tatova hišo oropati, Kevih pa se jima postavi po robu.

Temu filmu sledi drug filmski hit, ki ga je naredil Joe Dante, zgodbo pa je napisal prej omenjeni Chris Columbus. To je film z naslovom Gremlini (Gremlins, 1984). Saj vemo: težavni izumitelj Randall Peltzer (Hoyt Axton) obišče trgovino s starinami v kitajski četrti v upanju, da bo našel božično darilo za svojega sina Billyja (Zach Galligan). V notranjosti Randall naleti na majhno, kosmato bitje, imenovano mogwai. Lastnik, g. Wing (Keye Luke), noče prodati Randallu bitje, a ga njegov vnuk na skrivaj preglasi in Randalla opozori, naj si zapomni tri pomembna pravila: ne izpostavljajte mogwaija svetlobi, zlasti sončni svetlobi, ki ga bo ubila; ne dovolite, da pride v stik z vodo; predvsem pa ga nikoli ne hranite po polnoči. In vse to se seveda zgodi.

Tema filmoma sledi posebna pripoved, ki ima naslov Edvard Škarjeroki (Edward Scissorhands, 1990), ki ga je režiral in zanj napisal zgodbo Tim Burton. Na kratko: nekega večera starejša ženska pripoveduje svoji vnukinji pred spanjem zgodbo o mladeniču po imenu Edvard (Johnny Depp), ki ima za roke škarje. Edvard je stroj, humanoid, ki je skoraj dokončan. Izumitelj uči Edwarda na domu, vendar doživi srčni napad in umre, preden da Edvardu resnične roke. Mnogo let pozneje Peg Boggs (Dianne Wiest), lokalna prodajalka od vrat do vrat, poskuša kaj prodati v propadajoči gotski graščini, kjer živi Edvard. Najde ga samega in mu ponudi, da ga odpelje k ​​sebi domov, potem ko ugotovi, da je tako rekoč neškodljiv. Peg predstavi Edvarda svojemu možu Billu (Alan Arkin), njunemu sina Kevinu (Robert Oliveri) in njuni najstniški hčerki Kim (Winona Ryder). Edvard se  seveda zaljubi v Kim, kljub njenemu prvotnemu strahu pred njim. In to je dovolj za vse ostale težave in zaplete.

V ta izbor zgornjih nekaj najbolj opevanih, je potrebno vključiti tudi film Ko si spal (While You Were Sleeping, 1995), ki ga je režiral Jon Turteltaub. Ta romantična komedija ima pravzaprav točno vse, kar se v tem času potrebuje. Tudi prave igralce, predvsem pa igralko. Zgodba pa gre na kratko takole: Lucy Eleanor Moderatz (Sandra Bullock) je osamljena zbiralka žetonov za vozovnico za čikaško tranzitno upravo, ki je nameščena na postaji Randolph/Wabash. Na skrivaj je zaljubljena v čednega potnika po imenu Peter (Peter Gallagher), čeprav sta popolna neznanca. Na božični dan ga reši iz prihajajočega vlaka v Chicagu “L”, potem ko ga skupina roparjev potisne na tire. Pade v komo in ona ga pospremi v bolnišnico, kjer medicinska sestra sliši njeno glasno razmišljanje poročila sem bom z njim. Medicinska sestra si izjavo napačno razlaga in pove njegovi družini, da je Lucy njegova zaročenka. In zadeva se seveda še bolj zaplete, preden se razplete. Božič je pač čas čudnih trenutkov, izjav in odločitev.

Za konec razgledovanja je še kultni film Čudež na 34. ulici (Miracle on 34th Street, 1994), ki ga je naredil Les Mayfield in v katerem nastopa kot Božiček Richard Attenborough. Film pravi pa takole: Dorey Walker (Elizabeth Perkins), direktorica posebnih dogodkov v veleblagovnici Cole’s, odpusti Tonyja Falacchija (Jack McGee) kot Božička, ker se je ponovno napil. Takoj, ko poskuša najti zamenjavo, opazi starejšega moškega (Richard Attenborough), ki je pred parado zmerjal pijanega Božička. Ko ga Dorey prosi, naj prevzame vlogo, se predstavi kot Kris Kringle. Kris se med parado tako dobro znajde, da ga takoj najamejo za Coleovega glavnega Božička za praznično obdobje. Vsi otroci v New Yorku začnejo verjeti, da je on pravi Božiček, z izjemo Doreyine šestletne hčerke Susan (Mara Wilson). Doreyin fant, odvetnik Bryan Bedford (Dylan McDermott), se po svojih najboljših močeh trudi prepričati Susan, da naj tudi ona verjame. Medtem, ko Kris neko noč varuje otroka, Susan z njim deli svojo božično željo: želela bi očeta, hišo (ki se uporablja vsako leto za fotografiranje v katalogu Cole) in bratca. Kris vpraša, ali bi začela verjeti v Božička, če bi dobila vse te stvari. Susan se strinja, da bi. In to postane na koncu božični čudež, bi se reklo.

Kakorkoli že gledamo na ta posebni čas, je v njem vedno nekaj privlačnega. Skoraj vsi ljudje sveta ga praznujejo, vendar drugače, na svoj način. A vsem je nekaj skupnega – verjetje v boljše čase, v zmago svetlobe nad temo, zaupanje in upanje v Dobro. Morda niti ni tako pomembno, kakšna so (ali sploh so) darila, pomembne so misli, ki nas v teh dneh spremljajo. Škoda, da jih dokaj hitro odpihne čas novega leta in novih skrbi. Toda naša Soba z razgledom želi prav vsem lepe dneve tudi za tem.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE
Pomakni se na vrh