Materina dušica – zdravilo za petdeset bolezni

Slovensko ime materina dušica za rastlino z botaničnim imenom thymus je verjetno povezano z ljudsko izkušnjo o močnem zdravilnem delovanju te izjemne rastline, ki je primerljivo le z blagodejnostjo duše ljubeče matere.

Za rastlino se sicer bolj pogosto uporablja ime timijan. Ime nekateri povezujejo z grško besedo thymon – moč, pogum. V srednjem veku so verjeli, da timijan ljudem vliva moč in pogum, zato je bil pogosto upodobljen na viteških ščitih. Preden so šli srednjeveški vitezi na bojni pohod, so jim dame dajale v slovo vejice timijana, kar naj bi jim vlivalo pogum. Škotski vitezi pa so v ta namen pili timijanov čaj.

Po drugi različici gre za izpeljanko iz grške besede thymus, kar pomeni duh, pa tudi dih življenja. Homer omenja priljubljeno pijačo starih Grkov iz vina, medu in timijana. Že v starih časih so timijan častili kot božansko zelišče, ki človeku lahko vrne ne samo zdravje, temveč tudi življenje. Znano je, da so omedlevico zdravili s timijanom v prahu. Dioscorides priporoča prevretek timijana z medom pri astmi, kot anthelmintik in za izkašljevanje, pri porodu in ženskih boleznih. Avicenna pa navaja, da če ga skuhamo v kisu in ga skupaj z rožnim oljem nanesemo na glavo, pomaga proti izgubi spomina, pa tudi norosti, letargiji in meningitisu.

Po tretji različici je ime povezana z grško besedo thyo – žrtvovati. Ta različica temelji na dejstvu, da je timijan najstarejša kultna rastlina. Vsa ljudstva so imela navado žrtvovati timijan bogovom: običajno so ga sežigali v templjih ali na oltarjih. Dišeči dim kadila se je povzpel v nebo in vzbujal naklonjenost bogov. V starodavni Grčiji je bil posvečen Afroditi, v Rimu Saturnu, v Rusiji pa Materi božji, zato se v ruščini timijan imenuje Bogorodskaja trava.

Prva omemba tega zelišča sega v leto 2750 pred našim štetjem. Na starodavnih sumerskih glinenih tablicah je v klinopisu zapisan recept za zdravilno oblogo iz hrušk, fig in timijana.

Stari Egipčani so ga uporabljali za balzamiranje in za zdravljenje gobavosti ter paralize.

Od nekdaj je timijan veljal za kultno, božansko rastlino, ki človeka ne le pozdravi, temveč tudi oživi. Na praznik Marijinega nebovzetja so cerkve krasili s šopki timijana. Po biblijski legendi naj bi Devica Marija rodila Jezusa na postelji timijana.

Morda je glavna značilnost timijana njegova edinstvena aroma z značilno grenkobo. Po poganski legendi naj bi gozdni bog ustvaril gozd, ko pa je videl, da je vse preveč lepo in prijetno sladko, je za ravnotežje ustvaril grenko zelišče – timijan.

Med Kozaki obstaja veliko legend o timijanu, ki je v Ukrajini simbol domovine. Kozaki so pred odhodom v bitke s seboj jemali posušene vejice timijana, kar naj bi bilo po ljudskem verovanju zagotovilo, da se bodo vrnili domov.

Posebno pomebno vlogo je imel timijan tudi v ljudski magiji. Veljalo je prepričanje, da timijan v blazini daje zdravje in dolgoživost. Šopki timijana v domu naj bi bili zaščita pred zlimi duhovi. Pri ženskah naj bi timijan vzbujal ljubezensko hrepenenje, moškim pa dajal spolno moč. Danes vemo, da timijan vsebuje snovi, ki resnično delujejo tako, kot so nekoč verjeli.

Timijan je bil nadvse cenjen tudi kot žensko čudežno zelišče: šopek timijana v domu naj bi ženskam pomagal pri vzgoji otrok in ohranjanju miru v družini. Dekleta so si pred poroko oprala lase s čajem iz timijana in spletla venček iz timijanovih cvetov, kar naj bi jim ohranjalo zdravje in lepoto. Mladoporočencem so dali timijan pod blazino, v hiši pa so za srečo in blaginjo obesili vejice suhega timijana. Verjeli so tudi, da človeka spremlja sreča, pogum, odločnost in vztrajnost, če pri sebi nosi vejico timijana. Če pa pred hišo raste timijan, naj bi v njej vladala sreča. Stara irska legenda pravi, da če si ob zori 1. maja (po Walpurgini noči) umijete oči z roso, nabrano na timijanovih grmičkih, lahko vidite vile. Poljske deklice pa so timijan spletale v venčke na praznik Kupala (ob poletnem sončnem obratu) in ga hranile vse leto kot talisman.

V starodavni Grčiji je timijan simboliziral gracioznost in eleganco, izraz “dišiš po timijanu”, pa je bila najvišja pohvala. Po kopanju so Grki telo podrgnili z olji te dišeče rastline.

Rimljani so se kopali s prevretkom timijana, kar jim je zagotavljalo vitalnost.

Slovani so z dimom zažganega timijana preganjali epidemije kuge in kolere, po telitvi so dimili krave in s timijanom razkuževali prostore in posodje. Zaradi baktericidnih lastnosti je bil timijan nepogrešljiv tudi za dolgotrajno skladiščenje mesa. Danes je znano, da timijan v nasprotju z večino antibiotikov vsebuje sestavine, na katere mikrobi nikakor ne morejo razviti odpornosti.

V medicinskih referenčnih knjigah XVII. in XVIII. stoletja je timijan opisan kot možgansko poživilo. Leta 1887 je bil dokazan baktericidni učinek timijanovega olja (timol) proti bacilu antraksa; leta 1889 – proti tifusu, v letih 1921-1922 – proti davici, tuberkulozi, stafilokokom. Med 1. svetovno vojno so timijanovo olje uporabljali za celjenje ran in razkuževanje instrumentov. Tudi če eterično olje timijana tisočkrat razredčimo z vodo, se lahko še vedno bori proti stafilokokom. To olje je eno redkih, ki lahko v treh urah med izhlapevanjem uniči do 90% škodljivih mikrobov.

Zdravilni učinki timijana so dokazani tudi z znanstvenimi študijami, ki so potrdile, da le-ta deluje proti virusom, streptokokom in stafilokokom, kandidi, poleg tega pa je odlično razkužilo in naravni antibiotik, uničuje škodljive mikroorganizme, iz telesa odstranjuje škodljive strupe in spodbuja tvorbo levkocitov. Timijan vsebuje namreč eterična olja (cimen, pinen, dipenten, timol, karvakrol), čreslovine, grenčino serpilin, flavone, saponizide, malate, smole, maščobe, od 40-50mg% vitamina C in precej mangana.

Čaj iz timijana ali materine dušice pomaga pri: zdravljenju nalezljivih bolezni dihal, pri kašlju, vnetju žrela in grla ter pri astmi; depresiji, utrujenosti, slabi koncentraciji in opešanem spominu; želodčnih krčih in črevesnih obolenjih; nespečnosti; epilepsiji; srčni nevrozi; slabokrvnosti; odvajanju od kajenja; parazitih; boleznih ledvic; neredni menstruaciji.

Eterično olje timijana ali materine dušice pomaga pri: vnetnih procesih v nosu, grlu in bronhijih (za inhaliranje); pikih žuželk in insektov; glivicah; bolečinah v mišicah in bolečinah, ki se pojavijo pri protinu, radikulitisu, artritisu in poškodbah.

Kopel iz timijana ali materine dušice sprošča in pomirja živce, umirja, učinkuje pri prehladu in revmi, deluje krepčilno pri oslabelih ljudeh.

Olja in tinkture iz timijana ali materine dušice uporabljamo za masažo pri revmi, protinu, glavobolu in drhtenju udov.

#mariaanakolman #sebur #sebur.fitomedicina #sebur.fitoterapija #thymus #alternativemedicine #herbal medicine


Maria Ana Kolman, raziskovalka, fitoterapevtka in pisateljica. O sebi pravi, da ni niti zdravilka niti šamanka, pa vendar s svojim znanjem iz medicine, šamanizma, vrste zdravilnih tehnik in fitomedicine pomaga mnogim. Ustvarja rubriko Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.


DELITE