Bližina plemeniti
Sobotni večer sem preživela v zelo lepem kotičku Slovenije: na Velikem Boču številka 21. Srce se ni moglo naužiti lepot, ki so se ponujale očem! Nekdanjo stražarnico so preuredili v počitniško domovanje šolarjev, na igrišču pred njo pa je tudi idealen amfiteater za različna kulturno-družabna srečanja.
Bilo je res nepozabno. V meni je še vedno polno toplih zahval gostiteljem in številnim obiskovalcem, s katerimi smo po uradnem delu klepetali pozno v noč. Slišala sem veliko novih zgodb, tudi tisti znameniti »strgalnik«, ki ga omenjam v prvi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, je imel v tistih koncih zanimivo lokalno obarvano ime, ki sem si ga, žal, pozabila zapisati. A ga bom že izvedela, nič bat.
Po dolgih mesecih nedruženja, ko smo bili zaradi epidemičnih ukrepov »odklopljeni« drug od drugega, smo, vsaj nekateri, prav željni bližine, pogovora, srečanj v živo. Ljudje smo res družabna bitja, bližina nas osrečuje in plemeniti! Ko si zremo v oči, ko se pomenkujemo, je vse drugače, predvsem pa lepše!
Ljudje so mi pisani na kožo. Brez srečanj z njimi bi bili dnevi pusti in prazni. Jalovi. Nekateri obiski, zlasti tisti, ko me je pot zanesla k osamljenim, sploh če so živeli daleč stran od ponorelega sveta (prosto po Thomasu Hardyju), so mi za zmeraj ostali v spominu. Redkokdaj sem poslušala zgolj tisto, po kar sem prišla. Sogovorniki so mi potarnali še o marsičem drugem. Naštevali so mi svoje bolezni, pa težave, ki jih imajo s sorodniki, sosedi, sami s seboj. Nekoč sem skoraj vse dopoldne preživela pri starejšem invalidu. Bil je ranjen na Soški fronti, zgodb iz prve svetovne vojne je imel nič koliko! Bila sem že pri vratih, ko so se mu oči nenadoma hudomušno zasvetile: »Tak vrni se nazaj, za peč,« mi je rekel, »če te lahko držim za koleno, ti bom povedal takšno zgodbo, kot ti je ni še nihče!«
Z veseljem sem »žrtvovala« koleno, verjemite! Pa sva bila srečna oba: on, ker je imel še dve uri ob sebi sočloveka, jaz zato, ker me je njegovo pripovedovanje pustilo brez diha!
Včasih me je med kakšnim obiskom postalo tudi strah. Nekoč sem pri neki družini prespala. Šele zjutraj, pri zajtrku, so mi povedali, da se je ded v tisti sobi obesil. Pa da ga tri dni niso našli, ker je bil bolj čudaške in samotarske sorte in se jim je rad umaknil izpred oči. Pred leti sem bila v vasi, ki je slovela po samomorilcih. Več kot šest ur sem poslušala zgodbe, ki so mi jih o njih pripovedovali svojci. Komaj komaj so čakali, da jim kdo prisluhne! Breme spomina, lahko tudi slabe vesti, ker za pokojnega niso storili dovolj, je bilo sila težko!
Ob petkih obiščem gospo, ki že več kot osem let ni stopila na ulico. Potem ko sta jo dva, oblečena v poštarja, oropala, zbila na tla in pretepla, se boji ljudi, ljudje pa njo. Imajo jo za čudakinjo, nikogar pa ne zanima, zakaj pred njimi zaklepa vrata.
Preden nas je zasvojil in zadrogiral internet, je bilo družabnosti veliko več, kot je je danes. Četudi se je šlo »le« na pivo ali kavo, se je tam zmeraj našel kdo, s katerim se je dalo pokramljati. Danes? Vsak bulji v telefon, mar mu je za okolico!
Strokovnjaki so nas pogosto svarili, da je »šolanje od doma«, ki smo mu bili priča zadnje šolsko leto, močno vplivalo na čustven svet mladih. Včasih se resno vprašam: ali strokovnjaki ne opazijo, kako se mladi danes družijo? Vsak dan, ko grem na sprehod, jih srečujem! V roki imajo telefone, z enim očesom spremljajo kužka, ki teka pred njimi sem in tja in ovohava mimoidoče, med seboj pa komaj kdaj kaj spregovorijo. Kakšna razlika od življenja, ki so ga živele moje generacije!
Vedno več je žensk, ki raje živijo same. Ker sovražijo moške? Najdejo se tudi takšne, ki bi jih »iztrebile«. Aleš Čerin (tudi avtor fotografije zgoraj) je objavil fotografije kante za smeti, najdene nekje v Ljubljani. »All man are trash« (moški so smeti), piše na njej. Že pred leti sem zapisala, da bodo Evropejci (moški) izginili prej kot v 50 letih. Nihče mi ni verjel. Žal izginjanje moškega, kakršnega smo poznali v tisočletni zgodovini, postaja kruta resnica. Na vsakem koraku. Morda tudi zaradi izginjanja potreb po ljubljenju, po dotikih, objemih, po pripadanju nekomu? Če so še naši dedje »morali« seksati trikrat na dan, je danes to povprečje sila klavrno: trikrat na leto ali še to ne. Na Japonskem je približno 8,9 odstotka žensk in 9,5 odstotka moških, starih med 35 in 39 let, brez izkušenj v spolnosti. Mar to pomeni, da ravno takšen odstotek ne išče več bližine sočloveka? Grozljivo!
Odtujenosti se začenjajo že pri otrocih. Kje so časi, ko smo se lahko igrali brez navzočnosti staršev! Iz malčkov delamo invalide, ker jim s svojim nadzorom onemogočamo pristne medčloveške stike z vrstniki. Povrhu jim primerne vrstnike izbiramo celo sami. Kupujemo jim na tone igrač, da bi imeli otroci med štirimi stenami kaj početi. Za zjokat.
V spominu mi bo ostala tudi Jankina zgodba. Zmeraj, ko sem ob nedeljah delala na radiu, je poklicala in me prosila, naj jo pridem spet obiskat. Da je sama, da ni nikogar, ki bi ji delal družbo. Kako sama, če pa je živela v stolpnici z nekaj desetimi posamezniki – njej podobnimi!
Predlagala sem ji, da jih povabi na kavo in na tarok, brez katerega ni mogla živeti. »Ne, ne bom! Imeli me bodo za trapo!« je protestirala. Pa sem jo pregovorila! Že prvič jih je prišlo pet, pozneje so se začeli dobivati v bližnjem gasilskem domu, ker je postalo njeno stanovanje premajhno za vse. Pa veste, zakaj sem sklepala, da je srečna? Nič več me ni klicala!
Nekoč sem prebrala zgodbo o deklicah, ki so ju našli v indijskem pragozdu. Menda ju je vzredila volkulja. Kljub veliki pozornosti, skrbi, negi in vzgoji sta vztrajali pri živalskih oblikah vedenja in se do novega okolja vedli zelo sovražno. Sprememba okolja je bila za deklici tako šokantna, da sta čez nekaj časa umrli. Ali gre tudi sodobna civilizacija po njuni poti?
Ljudski glas je nekoč dejal: »Hujša od slepote je samota.«
Zakaj, za vraga, se potem s takšno lahkoto ograjujemo od soljudi?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.