KOLUMNA: Z zaupanjem razkrivati prikrito
Pred časom sem zaradi zdravstvenih težav obiskala zdravnika – specialista.
Zelo prijazno me je sprejel, potem pa, ko sva se usedla, mi je prepustil besedo: «Povejte, kaj vas teži.«
Iz izkušenj, bolj ali manj bridkih, sem vedela, da je zdravnikov čas zlato, zato sem svoje težave stlačila v nekaj kratkih in jedrnatih misli.
»Imava čas, nikar ne hitite!« me je prekinil in hkrati spodbudno pokimal z glavo.
Mislim, da sem mu v dvajsetih minutah, ko sem potem govorila, povedala še tisto, kar nisem nikomur pred njim.
V tej mimobežni, a zelo zgovorni osebni izkušnji se skrivajo razlogi, zakaj so bili tudi pogovori, ki sem jih imela v skoraj štiridesetih letih, vsebinsko bogati in zelo izpovedni.
Za sogovornika si je treba vzeti čas. Redki so, ki bi se lahko odprli v trenutku, še redkejši so tisti, ki bi v nekaj besedah povedali vse, kar bi nas zanimalo. Bogatejše, kot so izkušnje, več časa potrebujemo, da jih slišimo. Pomembno je, da pripovedovalcu ne skačemo v besedo, da ne polemiziramo z njim, ne dvomimo v povedano.
Med pogovorom (poslušanjem) se izogibajmo komentarjem, ker z njimi odvračajo sogovornika.
Če sogovornik trpi zaradi občutka manjvrednosti, ki ga dobiva od domačega okolja, ga med pogovorom primimo za roko; daj mu vedeti, da nam je mar zanj. Brzdajmo se po najboljših močeh, če je sogovornik ideološko na drugem bregu kot mi. Ne podcenjujmo sogovornika, zlasti če so starejši in če so na videz bolj preprostega duha. Imajo izkušnje, ki jih mi nimamo.
Pokažimo hvaležnost ob povedanem, četudi v sebi nismo najbolj zadovoljni.
Človekova intima je nekaj svetega, nedotakljivega. Zato se mi zdi prav, da je ne izpostavljamo pod pravimi imeni. Pa tudi, zakaj bi jo? Pomembni so zgodbe, doživetja, izkušnje in ne, kdo stoji za njimi.
Včeraj sem enemu od urednikov, s katerim sodelujem, poslala zgodbo o neki ženski. Na videz s(m)o jo poznali vsi, o njej s(m)o vedeli ”vse”, a očitno je nihče od nas ni niti približno poznal.
Moj urednik mi je, ko je zgodbo prebral, poslal tole: “Milena, hvala, končno si poslala, sem brž prebral, lepo se bere, z veseljem objavim. N. sem poznal le na videz, zdaj jo bolj cenim.”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
