Kava in čokolada
Kava in čokolada sta afrodiziaka, ki poženeta kri po žilah in pustita na brbončicah božanski okus. O tem ni dvoma, mar ne?
Ko zjutraj, še vsa matasta in nerodna, odtavam v kuhinjo, počakam, da zavre voda, in jo potem med mešanjem polijem prek dveh žličk kapučina. Po kuhinji prijetno zadiši, zazdi se mi, da je v trenutku postalo vse drugače. Potem dodam še ščepec čokoladnega posipa, kanček mleka in za noževo konico cimeta. Počasi oddrsam v delovno sobo, se udobno namestim na stolu, položim noge na naslonjalo drugega in z užitkom zaprem oči.
Dan se je začel. S prvim požirkom.
Kako nežno zdrsne po grlu in kako dobro dene želodcu! Potem se zgodi tisti neverjetni čudež, ko ima človek občutek, da kri nenadoma zaplapola po žilah, in ko se sive možganske celice postavijo pokonci in začnejo poplesavati v poskočnem ritmu sem in tja.
Zunaj se prebuja dan, pri sosedu nekdo potegne vodo v stranišču, Robi, ki raznaša časopise, pa je prav tako že na terenu.
Spominjam se tašče, bila je zlata ženska. Tudi če je pri hiši vsega zmanjkalo, kave ni nikoli. Kuhala je tisto pravo turško kavo, zaradi katere bi šli nekateri po kolenih na Brezje, da bi jo lahko ponovno pili. Ko se je po klancu pripeljal poštar, je vedel, da ga skodelica že čaka. Nikoli ni spraševala, bi z mlekom, s sladkorjem ali brez. Vsi so se prepustili njeni izbiri, saj so vedeli, da boljše kave od njene ni.
Pa so prišle sosede na klepet. In na kavo. Pa zdravnik, babica, živinozdravnik, gozdar, električarji pa bogvedi kdo še. Vsak se je ustavil na kavi. Postregla jo je s prijaznim nasmehom, in ker ni hodila v službo, je imela zmeraj čas za obiskovalce. Ob kavi so se rojevali novi načrti in gladile zamere. Še otroci so vedeli, da se morajo ta čas, ko odrasli pijejo kavo, lepo in v miru igrati in potrpežljivo počakati, da bo obreda konec. Ne da bi vedela, kdaj, pa je čar kave na taščin način minil.
V trgovini so začeli prodajati sto in eno vrsto kave. Če je bilo verjeti reklamam, je bila vsaka boljša od prejšnje. Zaradi radovednosti smo kupovali vse po vrsti. Preizkušali smo eno in drugo, pa tako brez kofeina, pa tisto, ki jo pije angleška kraljica, pa ono, ki zraste pod vročim brazilskim soncem. Vendar brbončic, ki so bile navajene na taščino kavo, ni bilo mogoče prevarati. Ena je bila pregrenka, druga premočna, tretja preveč plehkega okusa.
Potem so prišli avtomati za kavo. Čajna kuhinja je v marsikaterem podjetju čez noč izginila, obred kuhanja jutranje kave pa je počasi potonil v pozabo. Avtomat za kavo je nadomestil tiho in nestrpno pričakovanje prvega požirka, ki je, če si bil nepazljiv, opekel konec jezika, vendar se zaradi tega nihče ni odrekel užitkom. Avtomat je kuhal na pol mrzlo kavo. Avtomatično. Zdi se mi, da je enakega okusa, če jo pijem na postajališču ob avtocesti nekje sredi Nemčije ali na bencinski črpalki med Novigradom in Porečem.
Šibka točka je, da je zelo preprosto priti do nje. Vržeš kovanec, počakaš za hip in že se v plastični kozarec nateka rjavkasta tekočina, ki ji pravijo kava. Če pritisneš na gumb, na katerem piše »kava z mlekom«, postane ta rjavkasta tekočina še bolj neznosne barve.
Na začetku, pred davnimi leti, ko so avtomati začeli svoj slavni pohod, so se pivci kave zmrdovali in vihali nosove, češ, ni ga denarja, s katerim bi nas prisilili, da presedlamo s prave turške na avtomatično. Poklapani in brez volje so posedali na redkih stolih, ki so jih avtomati prenašali v svoji neposredni bližini. S plastičnim kozarcem v roki tudi pogovor ni stekel tako, kot bi moral. Očitno pa se človek navadi vsega hudega. Tudi na avtomatično kavo.
Danes se zdi, kot da so ljudje že pozabili na tisto pravo kavo, s katero smo se nekoč prebujali v dan.
Zadnjič sva šli s sosedo Mico v lokal na bolj zaupen klepet in ona je naročila turško kavo. Natakarica jo je pogledala, kot bi padla z Marsa, potem pa ji je rekla, da pri njih strežejo le z dolgo kavo, kratko kavo, kavo z mlekom, s kapučinom, kavo s čajem, kavo s sladkorjem ali brez, ponudila nama je še espresso, macchiato in bio kavo. Ko sem vprašala, kakšna je slednja, je gospodična le skomignila z rameni.
Mica se je namrščila: »Turško kavo ali pa nič.«
In potem je pila nič, skupaj s kozarcem vode, ki sem ji ga odstopila, potem ko so mi prinesli kapučino.
»Ali današnje generacije sploh vedo, kakšna je prava kava?« je rekla čez čas, ko se ji je jeza polegla.
Skomignila sem z rameni.
Spomnila sem se zadnjega obiska v Londonu. Tja sem odpotovala po dolgih 35 letih. Med drugim tudi zato, ker sem želela znova okusiti pravo angleško kavo, s katero mi je vsak dan postregla Mr. Marple, pri kateri sem stanovala kot študentka.
S prijateljico sva obletali pol Londona, pa so nama povsod ponujali italijansko kavo. Tudi Angleži nimamo več časa za svoje tradicionalne obrede, so mi povedali, in postala sem žalostna.
»Če bi si ljudje vzeli čas, da bi vsaj kavo popili v miru, bi tri četrt težav, ki jih imajo, odpadlo,« je modrovala Mica.
Verjetno se to ne bo zgodilo. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se vrnili v dobre stare čase? Raje ga bomo še naprej sračkali tja v tri dni. Mar je potem čudno, da mora vsak dan pasti vsaj 270 tisoč dreves, da proizvajalci zadovoljijo potrebe po toaletnem papirju?
Ob kavi se navadni zemljani zmenijo marsikaj: sklepajo posle, se zaljubljajo, prepirajo, argumentirajo, politizirajo, le tiho niso.
Nace, ki je po navadi tečen kot osa, je ob jutrih, ko z Mico na vrtu pijeta kavo, pohleven kot ovčka. Takrat ji vse obljubi, vse pritrdi in – ne boste verjeli – je ji z roke. Zato Mica verjame v čudežno moč kave, ki pogliha še tisto, česar odeja ponoči ne.
Mogoče ima kava, ki jo pijemo danes, še eno veliko napako: zanjo si vzamemo premalo časa. Popijemo jo na hitrico, zlijemo vase, ne da bi počakali, da se lepo počasi dotakne ustnic, jezika, brbončic …
In potem je tudi vse tisto, kar sledi, narejeno bolj na hitro, na horuk, brez občutka za pravo mero.
Privoščite si, če le lahko, pravo turško kavo! Sami ali v družbi. Po ljubljenju ali pred njim. Po sklepanju pomembnih poslov ali pred tem. Absolutno pa prej, preden nameravate metati gnila jajca! Tudi zato, da se bo teden začel z mirno vestjo – ob kavi, kot se spodobi.
Kava nam bo pomagala, da ne bomo samo šimfali, ampak bomo tudi koga pohvalili.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
