Lepi in manj lepi spomini na dopust
Odraščala sem v okolju, kjer so odrasli (starši) dopust izkoriščali za dela na kmetiji, pri gradnji hiše ali za šušmarjenja. Tudi sama sem kot srednješolka takoj naslednji dan, ko so se začele počitnice, začela delati v Alpini. Na srečo se je z leti spreminjal tudi odnos do dela in do počitka.
Sredi osemdesetih je že veljalo, da ni nihče tako reven, da ne bi mogel preživeti vsaj teden dni dopusta na morju. Banke so za te namene celo zelo radodarno delile ugodne kredite. Zakaj jih ne bi izkoristili?
Prvič sem videla morje v tretjem razredu osnovne šole. Pa ga ne bi, če ne bi dr. Bernik vztrajal, da me po nekaj grdih anginah pošljejo v kolonijo v Portorož. Da nimam lepih spominov, so bili krivi školjke in polžki. Že po nekaj dneh so začeli v omari, kamor sem jih shranila, razpadati, smrad, ki se je širil, ni bil prijeten. Seveda so me odkrili in potem so se začeli iz mene norčevati in me zasmehovati. Nikoli ne bom pozabila.
Morsko doživetje, ki je zaznamovalo končni izlet konec osmega razreda, je bilo bolj prijazno in zabavno. Fantje, ki so si delili sobe v nadstropju pod nami, so drug drugemu izmaknili gate, jih obesili na palice in z njimi mahali skozi okna. Butasto, da bolj ni moglo biti, a je morda prav zaradi tega obtičalo v kotičku srca.
Ko smo gradili hišo, ni bilo denarja. Včasih še za hrano ne. Hvala, tašča, če ne bi bilo tebe, bogve, kako bi bilo! A ko si bil mlad in neumen, si naredil vse, da si vsaj teden dni užival v Červarju ali Premanturi! Z možem sva imela fička, ki je bil čisti domači izdelek. Vsak delček je bil že stokrat zamenjan. Le podvozje, ki je bilo malo dražje, ne. Pa se je mož znašel: tik pred odhodom je pod sedež položil močnejšo desko, ki ga je obvarovala, da se med vožnjo ni znašel na tleh. Na svoji strani sem držala vrata, da se med vožnjo niso odpirala. Otroka sta se na zadnjem sedežu kuhala pri trideseterih ali celo več stopinjah. Še sanjalo se nam ni, da bo nekoč imela vsaka drvarnica na štirih kolesih tudi klimo.
Oblačila so bila takrat še zelo draga, za otroke pa sploh, zato sem malčkoma tudi za na morje iz ostankov spletla volnene kompletke: kratke hlače in puloverček. Če bi bil kdo od otrok v takšni opravi danes, bi se še istrski osli smejali!
Zadnje dneve, ko nam je že zmanjkovalo denarja, smo si za večerjo privoščili ogromne porcija pomfrita. Bil je poceni, a nikoli se mi ni zdel tako dober kot takrat! Od daleč smo opazovali ringlšpil, sladoled pa smo si naredili kar sami: malinovec sem zmešala z vodo, nalila v modelčke, ki so v zamrzovalniku hladilnika pomrznili – in to je bilo to!
Ne vem, kako je danes, ampak sindikalni apartmaji so bili nekoč kot velik bogpomagaj. Na modrocih se je že od daleč videlo – včasih tudi duhalo –, kaj so počeli tisti pred nami, ker niso počedili za sabo. Ni zastonj rek, da v španoviji še pes crkne, pa da osel tam, kjer se valja, tudi dlako pusti.
Domov sem se pogosto vračala veliko bolj utrujena, kot sem si želela. Kačje ride, ko smo se med ostrimi ovinki v neznosni vročini pomikali po polžje, so mi izpile še zadnje kapljice krvi. A smo vztrajali. Morda tudi zato, ker smo bili mladi, objestni in svojeglavi.
Bila sem tudi upornica. Ni mi bilo všeč, če mi je kdo preveč solil pamet. Zamerila sem mami, ki mi je očitala, češ, a se ti ne zdi škoda denarja! S tem, kar ste zagonili v tri krasne, bi lahko kupili omare v dnevni ali pa ograjo na stopnicah.
Tam okoli leta 2000 pa je prišlo poletje, ko smo bili – hočeš nočeš – primorani, da smo ostali doma. Počena cev v kopalnici nam je dala vetra! Brez kopalnice se, žal, ne da živeti, eno poletje brez morja pa lahko.
Si sploh lahko predstavljate, koliko dragocenega časa odvzame človeku cincanje, pa razmišljanje in tehtanje, kaj bi bilo bolje, ugodneje in bolj praktično? Koliko nepotrebnih postankov ob kavi, koliko plačanih parkirnin in izpraznjenih tankov bencina človeku nehote, le v nekaj dneh, pokvari dan? Ploščice v modri in zlati so bile prečudovite, a odločno predrage, neke druge v rjavih odtenkih so bile celo znižane, a jih ne bi imela za noben denar. Trgovine s sanitarno opremo sem poznala bolje kot lastno spalnico!
Končno so bili elementi za kopalnico kupljeni, cevi položene. Poležavanje v kadi je zamenjalo prhanje. No, tudi to ni bilo slabo. A sreča zlepa ne traja večno, zmeraj pride kaj vmes, kar pokvari idilo.
»Ne gre drugače, tudi cevi v kuhinji boste morali zamenjati. Še zmeraj so svinčene, to pa ni dobro,« me je mojster postavil na realna tla. V tistem trenutku bi raje imela sto ježkovih bodic v peti, kot da se še enkrat vozim od trgovine do trgovine.
Za znoret!
Soseda Mica me je zasula z reklamami, ki so ponujale tudi do 70 % znižane kuhinjske elemente, brezplačno pa bi prišli celo do štedilnika in pomivalnega stroja. Skušnjava je bila prevelika, hudič pa se je za hrbtom hahljal in si mel roke. Kuhinjo je plačala Mica. »Mi boš že vrnila, ko boš pri denarju!« je dejala.
Po treh, štirih mesecih me je začelo pošteno stiskati v okolici želodca, kajti rok za dobavo kuhinje, ki je bil obljubljen, je že zdavnaj potekel. Poklicala sem na že znano telefonsko številko, kako in kaj, toda prijazni glas na drugi strani me je opozoril, da tovornjaka iz tovarne še zmeraj ni in da me prosijo za malo potrpljenja. Na začetku s tem potrpljenjem sploh nisem imela težav, saj ga, konec koncev – v razdejanem stanovanju, po katerem se sprehajajo obrtniki, človek pač že skoraj mora imeti.
Po mučnem čakanju, ko nas je bilo vseh šest pri Mici aboniranih trikrat na dan, sem končno doživela dan X, ko so na vrata potrkali trije postavni moški, rekoč, da bodo oni, ains, cvaj, drai, rešili moje težave in mi v teku dopoldneva postavili kuhinjo, brezhibno, tako kot se za mojstre spodobi. Oči so mi zažarele, tako sem bila srečna.
»Gospa, kakšen drek ste pa vi naročili!« je kar naenkrat zagrmelo skozi priprta vrata.
Obstala sem kot vkopana, kajti imela sem kaj videti. Nekateri regali so bili poškodovani, drugi opraskani, pult je bil obrnjen v levo namesto v desno in tudi vrata omaric so se obračala v nasprotno smer, kot bi se morala. Za nameček je bilo nekaj kosov pohištva odveč in jih ni bilo mogoče nikamor umestiti.
Vrli možje v belih kombinezonih so popokali svoje orodje, eden izmed njih se je potrkal po čelu, češ, ženska zmešana, kaj pa naročaš pohištvo tam, kjer ga nihče pri zdravi pameti ne, in so odšli.
Vsaka šola nekaj stane! Če ne bi poslušala Mice, če ne bi padla na finto o brezplačnih električnih aparatih, bi prihranila veliko živcev, časa in tudi denarja. Pa še za dopust na morju bi ostalo!
Še dobro, da gredo osli pri naši hiši le enkrat na led.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
