Dragocena mladost
Pred dnevi je neka mama na družabnih omrežjih postavila tole vprašanje: ”Se vam zdi zveza med 16-letnim dekletom in 24-letnim moškim, primerna? Naslednji vikend pride fant na obisk. Kako naj se odzovem? Kako naj se obnašam? ”
Po pravici povem: prav milo se mi je storilo. Čas, ki bi moral biti namenjen raziskovanju življenja in tudi spoznavanju fantov, študiju, izobraževanju, najstniškim norčijam zamenjati za resnega fanta? Ne, in še enkrat ne!
Ne bom pozabila vrstnice, ki je v takšni zvezi tudi zanosila in rodila konec drugega letnika. Zdelo se nam je fino, ko smo jo obiskale, vzhičeno crkljale dojenčka in lupčkale njegova polna lička! Niti pomislile nismo, da ta dojenček ponoči ne spi, da je morala biti Petra ne le mama, tudi žena, kuharica, gospodinja, za povrh pa še obiskovati pouk. Veliko smo ji pomagale, a mladosti, ki je življenjskega pomena za vsakega odraščajočega človeka, ji, žal, nismo mogle ne dati ne nadomestiti.
Pred dobrimi desetimi leti je po spletu in medijih zaokrožila novica, da se nekaj plete med učiteljem in trinajstletnico. Omenjeni je kasneje povedal, da je naredil napako, ko se je spustil na nivo najstnice. Trdil je, da je šlo takrat, ko ji je na spletu napisal ”l love you”, za neslano šalo in da je ostalo le pri besedah.
A bodimo realni; kot ne bi šel odrasel človek vprašat za mnenje svojega 3-letnika (Albert Einsteini so izvzeti), tako je treba orng podvomiti v količino zdrave pameti in tudi čustvene inteligence pri 24-letniku, ko in če se zaplete in celo … hm … ”zaljubi” v 16-letnico. Šestnajstletnica je, po današnjih merilih, še otrok, pika, amen, 24-letnik, ki nori za njo, pa si z različnimi izgovori noče priznati, da je ali nedorasel svojim letom ali pa v sebi skriva kakšna druga nagnjenja.
V zgodovini so, priznamo ali ne, zmeraj obstajale izjeme. Poznam najstnice, ki delujejo odraslo in poznam takšne, ki vidijo ”travo rasti”. Z otroki iz ulice, ki so nekaj let mlajši, skupaj igrajo košarko ali pletejo venčke iz marjetic. Nekdo je nekoč v šali dejal, da se odraslost pri njih meri tudi po tem, kako pogosto uporabljajo mobilni telefon.
Ko sem bila povabljena na srednje šole (predstavljala sem trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače), je bila prva stvar, ki so mi jo učitelji položili na srce: ”Zavedajte se, da naši učenci nimajo izkušenj. Prizanesite jim s podrobnostmi o spolnosti!”
So mi hoteli povedati, da se jim še v tretjem ali četrtem letniku ne sanja o rožicah in čebelicah? Ti napotki me še danes zabavajo!
Spominjam se gimnazijskih let. Šepetali in tudi zgražali, kakopak, smo se, ko smo spremljali ljubezenska srečanja med vrstnico in prof. matematike. Še danes ga vidim pred očmi: zmeraj je nosil strupeno zeleno kravato. Kasneje, po maturi, sta se zaljubljenca poročila.
Nekatere sošolke so norele za glasbeniki iz skupin Mladi levi, Ideali, Bele vrane. A to se nam je zdelo normalno, saj se ne spomnim, da bi imela katera z njimi še ”kaj več”.
Najboljša prijateljica se je po maturi odpravila v Nemčijo, k očetu. Delo je našla v neki gostilni, in se zaljubila v lastnika, takrat starega štiriinpetdeset let. Namesto da bi se jeseni vrnila in se vpisala na medicino, je ostala, se poročila, rodila dve hčerki. Doživela je pekel, se zatekla v varno hišo, se kasneje poročila z drugim. Ko se danes srečava, se let, ki jih je ”vrgla skozi okno” zaradi nepremišljenosti, spominja z veliko grenkobe. Kaj vse bi v življenju lahko dosegla, če …
Če!
Po sili razmer so se po 1. in po 2. vojni, ker so možje padli na fronti, tudi ženske poročale z veliko mlajšimi. Osebno sem poznala zakonski par, ko se je kmečka žena pri petinštiridesetih poročila s fantom, ki je bil star malo manj kot 18 let. Imela sta zelo lep zakon.
Poznamo tudi zgodbe, ko je mama zapeljala hčerkinega fanta – in obratno. Nobena skrivnost ni, da se nekatere deklice že pri rosnih dvanajstih, trinajstih prodajajo za drobiž, ki ga potem porabijo za ničevosti. V nekaterih krogih – ne v Hollywoodu, ampak pri nas – je čisto normalno, da so njihovi ”odjemalci” moški, ki bi jim bili lahko dedje.
Ena zadnjih, malodane grozljivih zgodb prihaja s štajerskega konca, kjer naj bi mladoletnico prodali v Italijo, za izkupiček pa si kupili avto. V Sloveniji so nekateri običaji še vedno globoko zakoreninjeni, čeprav so družbeno nesprejemljivi ali celo kaznivi. V zadnjih letih so slovenski policisti obravnavali sicer le dve prisilni poroki, koliko jih je bilo v resnici, živ bog ne ve.
Mladi se z vzgojo za zdravo spolnost seznanijo v 9. razredu pri predmetu biologije. Vsebina se navezuje na anatomijo in fiziologijo spolnih organov. Nekoč so mi mladi na okrogli mizi v šali dejali, da so informacije, ki jih pri tem dobijo enake vrednosti, kot če bi jim nekdo do zadnje podrobnosti razložil, kako deluje avtomobilski motor, potem pa bi jih posedel za volan, češ, saj vse veš, lahko samostojno voziš!
Življenje piše svoja pravila, o izjemah sem izdala tri knjige na skoraj 1400 straneh. Resnične zgodbe (citizen science) tudi povedo, da tisto, kar je na papirju, v življenju kdaj pa kdaj sploh ne velja.
Trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače je obvezno čtivo zlasti tedaj, ko stojimo na razpotju in ne vemo, po kateri poti bi krenili.
Kakor koli se obračamo, zmeraj imamo rit zadaj. Zato naj, kljub izjemam, ki potrjujejo pravilo, velja, da se odrasel moški ne bi spuščal v razmerje z mladoletnico.
Zato; starši, vzemite pamet v roke, pogovarjajte se s svojimi otroki, zaupajte jim in oni naj zaupajo vam!
Otroštvo in mladost sta preveč dragocena mejnika v našem življenju, da bi ju zavrgli tja v tri dni! In po nepotrebnem.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
