Pomagaj si sam …
Starejši, kot smo, debelejša bi bila knjiga, ki bi jo želeli napisati o svojem življenju. Kaj pa bi v njej napisali? Bi izpostavili zgolj lepe trenutke, bi raje jamrali, se pritoževali? Komu bi knjigo posvetili? Zanamcem ali sodobnikom v poduk?
Če po pravici povem, občudujem tiste, ki se lotijo avtobiografije. Ne predstavljam si, da bi jo napisala. Številna vprašanja bi se porajala že v trenutku, ko bi se morala odločiti kdaj in kako začeti. Veste, v življenju, ki ga živimo, šteje vsaka, še tako nepomembna drobnarija, ki pa lahko usodno vpliva na naše življenje. A se tega vpliva zavemo šele veliko kasneje, ko lahko na preteklost gledamo brez večjih in manjših predsodkov.
Mojo mladost je zaznamovalo delo. Za moje starše je bilo že branje knjige enako grešno, kot ”zvonjenje z nogami tja v tri dni”.
Brez dela ni jela, Brez muje se še čevelj ne obuje, Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača, pa so bili pregovori, ki so bili stalno na tapeti. S kakšno ljubeznijo sem jih kot najstnica poslušala, pa lahko le ugibate.
A je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In kar se Janezek nauči, to tudi zna. Moja mama je tovrstno ”učenje za življenje” obvladala v nulo.
Stara sem bila pet ali šest let, ko je prišla iz Hamburga na obisk teta Effi. S seboj je imela kužka, takšnega, manjšega, z belo dlako, a obilo bevskajočega. Pred 65 leti smo imeli na vasi le ”Tarzane”, ki so čuvali hiše, niti pomislil ni nihče, da bi ga zvečer, ko bi šel spat, vzel k sebi v posteljo. Teta Effi je točno to počela.
Pri nas smo jedli, če smo, meso samo ob nedeljah. Pa še to tistega – iz juhe. Effin kuža ga je jedel vsak dan. In ko je teta kupovala meso zanj, ni videla nas, otrok, ki so se nam ob pogledu na pasjo gostijo, cedile sline. Danes vem, da je imela teta Effi samo tistega psa, ni imela otrok, ne moža, nič. Živela je osamljeno v velikanskem stanovanju v središču Hamburga. Ko je umrla, so zaradi kužka, ki je žalostno bevskal, šele čez nekaj dni gasilci in sosedje vdrli v stanovanje, kjer so jo našli mrtvo.
Še nekaj mi je ostalo v spominu. Bila je gospa. In ne tovarišica, kot je bila moja mama in njene vrstnice. Sem in tja sem potem tudi jaz sanjala o tem, da bom, podobno kot Effi, nekoč srečala bogatega Nemca, ki se bo zaljubil vame in mi zapustil veliko denarja. V teh sanjah je bila ena sama napakica: Effi si je kupila psa, jaz bi denar zapravljala za knjige!
Teti Rozi iz Trsta in Hanni z Dunaja sta močno zaznamovali moje odraščanje in tudi leta, ko sem imela prvega otroka. Rozi nam je prinašala pisane rute, puloverje, italijanske punčke. Kot dijakinja sem pri njej prebirala v Sloveniji prepovedane knjige, ki so jih napisali pesniki in pisatelji, ki jih režim ni maral. Zmeraj, ko sem sedla na vlak, mi je polagala na srce, naj o prebranem molčim. Njene besede so se mi zdele smešne, saj pri sedemnajstih nisem imela občutka, da bi se tistim, ki ne bi molčali, kaj hudega zgodilo. Če bi se mi zdelo enako ”smešno” danes, bi pomenilo, da sem pol stoletja prespala in se nisem iz življenja ”nekoč” ničesar naučila.
Hanni me je, ko sta se mi rodila (1973 in 1976) sinova, obilo zalagala s plenicami Molny, praškom, kavo, s Toblerone čokoladami, čokolinom, evrokremom, knjigami o dinozavrih, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Ko sem bila pri njej prvič na obisku in videla njeno sexy perilo, ki se je sušilo na stojalu, na balkonu, sem vseeno pomislila, da pa je z državo, v kateri živim, nekaj hudo narobe, da si v trgovini česa podobnega ne morem privoščiti.
No, tudi onidve sta bili v tistih časih nekaj posebnega. Mamine roke so bile zgarane od dela, zidave hiše, od pranja perila na roke, njuni nohti pa so bili dolgi, lepo oblikovani in nalakirani.
Danes imam dobrote, ki so mi pred pol stoletja pomenile več kot pristanek na Luni, vsak dan na dosegu roke. A po pravici povem; četudi bi pojedla celo Toblerone čokolado, v duši ne bi bilo niti približno toliko sladkosti, kot sem jo čutila takrat, ko sem si jo delila s svojimi otroki.
Čeprav sem nekoč hrepenela po nositi visoke pete in imeti nalakirane nohte, mi, ko sem odrasla, ne eno in ne drugo ni čisto nič pomenilo.
Z leti prihajajo izkušnje, ki so lahko zelo dragocene. Žal jih je težko deliti z mlajšimi, kajti v naravi človeka je, da se zelo nerad uči na preizkušnjah drugih.
V tretjem življenjskem obdobju je že čas, da se zavemo, da imamo v vsakem primeru ”rit zadaj”. To pomeni, da se lahko še tako trudimo, zmeraj se bodo našli takšni, ki nas bodo z velikim veseljem spotaknili.
Ne o sebi še manj pa o drugih ni dobro imeti ”zacementiranega” mnenja. Nikoli se ne poznamo dovolj in zmeraj se lahko zgodi, da nas kdo (ne) prijetno preseneti.
Po svoje zavidam tistim, ki so večji del življenja prespali. A ne dobesedno, temveč v prenesenem pomenu besede.
Pri sedemdesetih ne moremo razmišljati enako kot pri dvajsetih, petdesetih. Če bi, to pomeni, da smo življenje prespali.
Kljub izkušnjam še zmeraj delamo napake, kdaj pa kdaj nam tudi spodrsne. Nekaterih značajskih lastnosti se pač ne da spremeniti, pa če bi si tega še tako želeli.
Nikoli, ampak res nikoli, se nisem zanašala, da bo nekdo drugi nekaj naredil namesto mene. Prav tako nikoli ne krivim bližnjih, kaj šele prijateljev, države, premierja, da so krivi za moje težave. Zanesem se na pregovor: pomagaj si sam pa ti bo še Bog morda pomagal.
Še to: verjamete ali ne, češnje, ki jih sami utrgamo z drevesa, so veliko slajše, kot so tiste, ki jih kupimo v trgovini.
Saj veste, kajne, kaj sem vam želela s tem povedati?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
