Ženske
Težko bi našli človeka, ki bi se za časa življenja pogovarjal s toliko različnimi ženskami, kot je to uspelo meni. Med njimi so bile globoko verne, tradicionalne ženske, bile so tudi čisto običajne, zelo vsakdanje in neopazne, bile pa so tudi lisice – namazane z vsemi žavbami. Med sogovornicami sta bili dve morilki svojih partnerjev, bile pa so tudi povojne likvidatorke – tiste, ki še v pozni starosti niso imele slabe vesti, ker so pomagale likvidirati drugače misleče. Pogovarjale sem se z ženskami, ki so menjale moške kot spodnje hlače in takšnimi, ki so se jih zaradi bridkih, zelo krutih izkušenj iz otroštva na smrt bale.
Vse po vrsti pa so imele skupno točko; o sebi so pripovedovale brez zadržkov. Če so se česa iz preteklosti sramovale, so to priznale. V njihovi družbi sem se morala navaditi, da so ženske, ki jim niso bile všeč, poimenovale z zelo sočnimi besedami. Ene so bile kurbe, druge prasice, tretje svetohlinke, packe, mrhe, barabinke, cerkvene miši, in še bi se našlo. Znale so biti zelo neprizanesljive!
Vedele so, katere so bile v zakonu resnične žrtve in katere so igrale, da to niso. Ni jim ušlo, s katero ni dobro zobati češenj in katera bo naredila vse, da bo na široko odprla vrata, ko bodo potrebovale pomoč. Stvari so, hočeš nočeš, poimenovale s pravimi imeni.
Niso se slepile, da je imela vsaka od njih ne le napake, tudi vrline. A kot je v človeški naravi v navadi, so tiste, najslabše lastnosti, zmeraj bolj zanimive kot one druge – ki sodijo v kategorijo dobrih.
Na splošno, življenjske izkušnje so bile pač krute, so se bale nevoščljivosti, zlobe, skoposti, žlehtnobe, muhavosti, nepoštenosti, hinavščine, nasilnosti in trmarjenja. Imeti za sosedo žensko, bognedaj celo taščo ali snaho, ki ji je Bog obilo podaril te lastnosti, je lahko pomenilo tudi pekel na zemlji.
Danes ko, četudi nič hudega sluteči, na vsakem koraku doživljamo, da se na račun žensk ne sme reči ne to ne ono, sem strašno vesela, da sem zbirala zgodbe o njih še v času, ko namišljenih ovir ni bilo. Si predstavljate, kakšna vrzel v pripovedih bi nastala, če bi se sogovornice zavestno trudile, da bi bile pri pripovedovanju čim bolj politično korektne!
Kar mraz me strese!
Pred dnevi sem na FB, nič hudega sluteča, objavila fotografijo, na kateri je vidno, da se je Tom Cruise iz časov prvega filma (1986) Top Gun do danes komaj kaj postaral (o načinih, zakaj je tako, me niti ni zanimalo) njegova soigralka pa ne! Nastala je cela štala, ponoči nisem spala, ker sem razmišljala, pa kje, za vraga, sem ga polomila.
Zato bi, tej izkušnji na rob, rada povedala zgodbo o Milki. Bila je letnik 1921. Izjemno zanimiva ženska!
Živela je v vasi, kamor so zelo radi prihajali različni umetniki, saj se vasice še v osemdesetih letih dih modernega časa ni dotaknil.
No, eden od slikarjev jo je želel za nekaj deset tisoč lir upodobiti na platnu. Ure in ure je mirno sedela zraven šterne in pletla, le takrat, ko jo je slikar prosil, je dvignila pogled in se nasmehnila.
Enkrat pozimi, ko je bila potem v avli neke banke/zavarovalnice razstava, so povabili tudi njo. In kaj se je zgodilo? Slikar si je privoščil ”lepotni popravek” in ji je kar sam, brez njenega privoljenja, v škrbasta usta dodal manjkajoči zob. To jo je tako razkačilo, da je snela sliko in kdo ve, kaj bi naredila z njo, če je ne bi ustavili.
Sonji (1959) so odrezali nogo tik pod kolenom, ko je bila stara triindvajset let. Nesreča se je zgodila na delovnem mestu, a ker so bili takrat drugačni časi, ni dobila nobene odškodnine. A to je druga plat zgodbe, sicer zelo sramotna, zato o njej kdaj drugič.
Fant, s katerim se je nameravala poročiti, jo je na prigovarjanje domačih pustil, morala si je najti tudi drugo zaposlitev. Medtem ko je bila na daljši bolniški je, na srečo, naredila dopisno administrativno šolo.
Imela je že skoraj petdeset let, v istem letu je izgubila mamo in sestro, ko je sama pri sebi spoznala, da noče biti več sama. Nečakinja jo je prijavila na portal ona-on.com z obljubo, da bo, če bog da, na njej našla svojo srečo.
Šla je na veliko zmenkov. Vsi so se, žal, končali tisti trenutek, ko je princu, s katerim se je srečala, povedala, da ima leseno nogo. No, resnici na ljubo; če ji kakšen ni bil všeč, ga je s to ”lesenjačo” zelo namerno odgnala kar sama.
Potem pa se je, kot po čudežu, našel nekdo, ki se ni oziral na njeno izzivanje. Že na prvem zmenku sta se pogovarjala ure in ure. Četudi je ves čas ”ropotala” z leseno nogo, ga ni odgnala!
Po približno osmih mesecih ji je predlagal, da se poročita. Da ima dovolj teh zmenkov po lokalih! Pa sta se res!
Leseno nogo je kasneje zamenjala s sodobnejšo, manj opazno! A ne boste verjeli! Lesena ji krasi komodo v spalnici in vsakič, ko jo pogleda, se zave, da bi bila verjetno še zmeraj samska, če ne bi s takšnim veseljem strašila moških z njo!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
