Počasi se daleč pride
Po družabnih omrežjih je nedavno tega zaokrožila fotografija – kdo je avtor, žal, ni bilo navedeno – ki je strašno zgovorna. Na njej sta, eden pod drugim, dva na videz enaka balkona. Prvi je zapuščen, zelo žalostnega videza, drugi pa je poln cvetočih rož. Kljub zelo malo prostora se je našlo nekaj centimetrov tudi za udoben stol.
Fotografija na prvi pogled ni nič posebnega. Takšnih in podobnih prizorov v vsakdanjem življenju, če le vržemo oko na dolgočasna pročelja blokov in stolpnic, najdemo nešteto.
A če jo vzamemo za prispodobo tega, kaj lahko ljudje ob enakih možnostih in danostih ustvarimo iz svojega življenja, ima pesem potem čisto drug napev.
Ljudje smo si med seboj zelo različni. In prav ta dva balkona pogosto predstavljata naše priložnosti, ki jih potem izkoristimo – ali pa tudi ne.
Ko rečemo priložnosti marsikdo najprej pomisli na denar. V našem življenju, če ga živimo na pravi način, so pomembne druge stvari!
Tisti, ki smo odraščali v večjih družinah, smo se različnosti učili že v zgodnjem otroštvu. Mama nam je sama šivala obleke. Vsem trem sestram enake. Pri srednji sestri, ki je imela dolge, svetle lase, dolgočasne oblekice, spuščene malo čez kolena, nihče niti opazil ni. Najmlajša je bila zelo drobcena in ves čas nasmejana, jo je prav tako nosila brez težav. Le na meni, ki sem bila bolj okrogla, jezna na ves svet, je ta obleka delovala, kot bi jo obesil na strašilo sredi polja.
Predstavljate si, kaj bi bilo, če bi osovražena oblekica postala moja cokla, ob katero bi se spotikala in bi me, če bi le bila priložnost, ovirala in mi metala polena pod noge?
Ena zadnjih resničnih zgodb, ki sem jo napisala, je bila zgodba o dvojčicah, ki sta približno mojih let. Obe sta imeli v otroštvu enake danosti, enake priložnosti. V nekem trenutku so se njune poti ločile. Prva je pristala na dolgočasnem balkonu, druga na tistem, ki nam pade v oči zaradi cvetličnih loncev, polnih raznobarvnega cvetja. Prva je šla skozi številna razočaranja, po poti življenjskih padcev ter trpkih izkušenj, iz katerih se je bolj malo naučila, druga je dočakala sedemdeseti rojstni dan, zadovoljna sama s seboj.
Druga se danes sprašuje, bi bilo kaj drugače, če bi sestri pogosteje stala ob strani ter ji pomagala? Kdo ve, na koncu koncev je vsak svoje lastne sreče kovač.
Kot posamezniki in tudi kot narod se premalo zavedamo, da se brez muje še čevelj ne obuje! Nekateri so, žal, prepričani, da se nič ne da, zato se predajo toku, ki jih potem znotraj dolgočasnega balkona odnaša malo sem in malo tja.
V življenju se je treba boriti, kljubovati usodi in vetru, ki pogosto piha v nasprotno smer, kot bi mi radi! Treba se je učiti iz lastnih napak, najlepše in odrešujoče pa je, da v določenem trenutku spoznanja nehamo biti osel, ki gre dvakrat na led!
V zadnjih tednih sem pogosto žalostna. Srečujem povešene obraze, ljudje gledajo v tla, imajo sklonjene glave, kot da bi čakali, da jih močno udarijo še po drugem licu. Prepričani so, da je postal cvetoči balkon slovenskega naroda za zmeraj nedosegljiv! Čemijo in se smilijo sami sebi, namesto da bi vstali, se postavili zase, udarili po mizi in rekli: ”Tako ne gre več naprej!”
Verjemite, z veseljem bi jih stresla in jim blagohotno položila na srce: ”Borite se zase, za svojo prihodnost, za otroke! Ker če se ne boste, pristanete v suženjstvu. Z enim korakom ste že v njem, hočete biti z obema?”
Pogosto se vprašam, kakšna bi bila danes, če bi v ključnem trenutku v preteklosti razmišljala enako? Bila tiho, ko so mi namignili, da je tako zame bolj prav? Bi bila ponižno sklonjena, vdana v usodo? Bi vljudno molčala, kot so molčale ženske iz mojega rodu pred menoj?
Če se ne bi zravnala, bi verjetno ne počela nič pametnega. Sedela bi pred televizijo, gledala nadaljevanke, pletla nogavice in verjela vsemu, kar mi trobezljajo s televizijskega ekrana? Niti pomisliti na smem na to možnost!
Kdo je torej tisti, ki odloča, na kakšnem balkonu bomo ob poletnih večerih posedali in nastavljali obraz zahajajočemu soncu? Mi sami!
Žal ni vse tako enostavno, kot bi si želeli!
Je kriva permisivna vzgoja, s katero smo skvarili generacije otrok, je kriv naš značaj, da prepogosto razmišljamo, da so tisti drugi dolžni, da namesto nas delajo in razmišljajo ter iščejo primerne balkone?
Najprej so to starši, ki otrokom odnašajo rit še tja do srednjih let. Ko omagajo, pa se otroci, ki so že v zrelih letih, obrnejo na državo, češ prevzemi štafeto! Skrbeti moraš, da bomo imeli streho nad glavo, kaj jesti in piti ter toliko denarja, da bo ostalo vsaj za burek in pivo! Če država takoj ne sliši, ji otroci zagrozijo, da bodo sedli na kolo in ji naredili štalo.
Drži, nekateri imajo od države koristi. Cvetoči balkoni jim kar sami padajo v naročje! Nekaterim se na njih že s tretjo generacijo ”cedi med in mleko”. A ne pozabite; ti ljudje so invalidi, saj ne znajo in ne zmorejo sami poskrbeti zase in za svoje dobro počutje. Nikar jim ne zavidajte!
Veste, počasi se daleč pride. A užitek, ki nas čaka po dolgi poti do s cvetjem obdanega balkona, bo zato toliko lepši in toliko bolj nepozaben.
Vzemite vajeti v roke, zase, za svoje dobro, se vam splača potruditi!
Predvsem pa: ne bodite jamravci, kot so drugi!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
