Gimnastika in golf

Pred vami je moje osmo po abecednem vrstnem redu zapisano razpredanje o športu. Na pol resno, na pol šaljivo. Saj vem, ponavljam se, a nekaj moram napisati za uvod vsake od petindvajsetih komun, kolikor jih bom napisal in kolikor je naših črk. Še dobro, da ne živim na Kitajskem. To bi bila štala.

Gimnastika je šport, ki nam je dal pred leti- spomnite se Olimpijskih iger v  Atlanti- našega nepozabnega gimnastičnega genija Leona Štuklja. Kako ponosni smo bili, ko je prikorakal na prizorišče in požel dolg aplavz. Ja, leta 1996 smo bili ponosni do neba. Naš olimpionik Štukelj pa verjetno še bolj. Če mi je kaj v življenju žal, mi je to, da mi ga ni nikoli uspelo privabiti pred kamero. Torej v času, ko sem bil še del televizijske ekipe ETV, ki sem jo vodil skoraj petnajst let in v tem obdobju posnel več kot sedemsto športnih tedenskih oddaj. Napako sem nekako popravil, ko sem v času korone na sedežu olimpijskega komiteja v Ljubljani posnel intervju z drugim našim gimnastičnim velikanom Mirom Cerarjem starejšim. Seveda nisva govorila le o njegovih uspehih in olimpijskih medaljah, tudi o Leonu Štuklju, ki ga je dobro poznal, pa o drugih naših gimnastičnih velikanih, ki so nas razveseljevali v njuni dobi in potem v naslednjih obdobjih vse do danes. Omenimo Aljaža Pegana, Lojzeta Kolmana in mnoge druge. Do Mira Cerarja starejšega sem prišel po ovinkih. Tako to ponavadi gre. Ležal sem na plaži v Dalmaciji v mali Rtini Miočići in se nastavljal toplemu julijskemu soncu, ko zagledam nekdanjega predsednika vlade Mira Cerarja mlajšega. Le kaj on dela v tem malem mestecu, sem si rekel, ko sem stopil do njega in ga pozdravil. Seveda sem mu omenil, da pišem za Reporter, ki je tudi o njem kdaj kaj zapisal. Kako ne, ko pa je Reporter politični časopis, Cerar pa politik. Resda takrat, ko sva se midva srečala na vročem soncu že bivši predsednik vlade in tudi bivši zunanji minister. Tudi sam sem kdaj kaj zapisal. Celo pohecal sem se na njegov račun, kot pred leti en hrvaški komedijant, ki ga je ujel v past. Saj poznate tisto Peace in Bog, kaj? To smo se nasmejali na njegov račun. Res je bil precej neroden. In kulturen, tak kot je vedno.

Ampak, midva sva potem, ko sva se rokovala in si dejala, da o politiki ne bova govorila, usedla v kafič (tako mu tu rečejo) in kramljala. “ Valjda“ o politiki. Kaj pa drugega. Seveda pa tudi o tem, kaj ga je pripeljalo v ta miren in ne ravno obiskan dalmatinski kraj. Mir, mi je rekel. Ni pa vedel, da je naletel na mene, kjer miru ni. Sem pač tak, da se mora vedno kaj dogajati. Ko sedim in pijem kavo, pač ne morem drugega kot govoriti. No, ali brati, ko sem sam. In sva govorila. Tudi o njegovem očetu (dal mi je njegov GSM)), ki sem ga spremljal, ko je osvajal medalje na vseh večjih tekmovanjih. Takrat za Štuklja niti dobro vedeli nismo, ker se mi zdi, da so ga še skrivali. Komunizem pač, on pa to ni bil in je to plačal. Mi pa tudi. Sam pa se tudi ni nikoli ravno “ ven metal“. Miroslava starejšega pa smo dobro poznali in seveda spremljali. Uf, te njegove mišice. Kolikokrat sem stal doma pred našim ogledalom v kopalnici, ki je bila pred tem “ špajz“ po naše ali bolj po slovensko shramba za vložene kumarice, marmelado in še kaj. No, moj ata je nekako uspel iz špajza narediti kopalnico, v kateri je bila kad,  za pralni stroj pa ni bilo prostora in je še naprej brnel v naši kuhinji. Ampak, to je bila res velika pridobitev za nas. Ko smo jo dobili, se ni bilo potrebno več skrivati ali oditi iz kuhinje, da se je lahko mama umila v plehnati bani (plastične še nismo imeli) ali v plehnatemu lavorju sredi kuhinje, zdaj smo se tuširali in kopali v kopalnici. Oče pa tako kot drugi rudarji v rudarski kopalnici, ki smo ji rekli “ vašhava“.  V naši  kopalnici je bila tudi polica za kozmetiko in nad njim ogledalo. Zame previsoko, a sem se znašel tako, da sem stopil na rob kadi in občudoval svoje mišice. Bolj obrana rebra, a meni se je zdelo, da je tisto kar ima Miroslav mačji kašelj proti mojim mišicam. Zdelo se mi je, da tudi pri gimnastičnih prvinah čisto nič ne zaostajam za njim. Povedal sem že, da smo na našem dvorišču imeli nekaj kolov, na katere so bile napete vrni za obešanje perila. Imeli pa smo tudi nekakšen lesen drog za stepanje naših tepihov. To se je kadilo, ko smo po tepihu tolkli s “prakerjem“ po naše ali stepalnikom po slovensko. Mi smo imeli sprva lesenega, rekli smo iz bambusa, ki je pogosto razpadel, zato smo ga kmalu zamenjali s plastičnim. Včasih, če nismo bili pridni, ga je kdo od starejših preizkusil tudi na naših zadnjicah. No, na tem drogu sem delal takšne akrobacije, ki jih še Miroslav in pred njim Leon nista zmogla. Vsaj nisem opazil, da bi kdaj kdo od njiju zletel z njega. Meni se je to kar naprej dogajalo, zato sem tej gimnastični prvini sam rekel Igorjeva veščina. Spodaj sem si postavil en lesen kucelj, stopil nanj in se poskušal zavrteti okrog droga. Včasih mi je uspelo, največkrat pa je bil pristanek trd. Ali so roke popustile, ker niso zdržale moje teže (saj sem vam povedal, da so me bile same mišice), ali pa mi je uspelo in sem z nogami nesrečno udaril po še vedno postavljenem kuclju. Je kar bolelo. Pa še nekaj Miroslav in Leon nista znala. Takrat smo otroci spremljali vragolije Tarzana. Pogosto smo  kje na drevesu našli pripet srebot, ki nam je koristil za guncanje. Včasih nam je uspelo, da je bil let dolg. Še prej smo spustili tudi značilne Tarzanove krike. Kdaj se je zgodilo, da smo prileteli tudi do drugega drevesa, kar je znalo biti boleče, če pa se je srebot pretrgal, še toliko bolj. Ne verjamem, da sta onadva trenirala tako zavzeto kot mi. Mišice in tudi bunke so rasle.

Počasi pa je s padci padala tudi moja volja do tega, da bi morebiti nekoč osvajal medalje na olimpijskih igrah. Po drugi strani pa, sem si rekel, saj so še drugi športi.

Zato sem se bolj začel posvečati golfu. A ne “ta velikemu“, ampak mini golfu. Tega pri nas nismo mogli igrati, ali pa zelo v omejenih razmerah, ga pa je naša družina pogosto kje na morju. Prvi mini golf, kjer sem preizkusil svoje tovrstne spretnosti zadeti žogico tako dobro, da pristane v luknji, sem preizkusil v enem od kampov v hrvaškem delu Istre. Super igra. Naša je trajala ponavadi dve uri, največkrat ko je močno pripekalo, golf igrišče pa je bilo v senci med samimi mogočnimi borovci. Le prvikrat smo si vsak zase najeli golf palico, pa potem ne več, ker smo kmalu ocenili, da vsi naenkrat tako in tako ne moremo igrati, po drugi strani pa štirikrat plačati najem palice in žogice za naš delavski standard niti ni bilo tako poceni. Tudi z eno palico in žogico je šlo. Za nameček pa smo lahko drug drugega še bolj pazljivo spremljali. Saj veste, zmaga je le zmaga in hitro se je lahko zgodilo, da je kdo naštel manj udarcev, če nismo bili pozorni. Sicer pa se vsaj v naši družini ni “petrigalo“ ali goljufalo, kot se bolj spodobno reče. Ponavadi smo imeli za vsako luknjo na voljo deset poskusov. Pri kakšnem bolj zapletenemu polju se mi je zdelo, da mi tudi dvajset udarcev ne bi pomagalo, da bi žogico spravil v luknjico. A tega potem svojim bajerskim prijateljem nisem na široko razlagal, ko sem jim poskušal razložiti, kakšno igro smo se šli na morju.  Ker kot rečeno mini golf igrišča v našem koncu ni, smo o njem bolj razpravljali na dolgo in široko, češ kako dobri smo, na srečo pa tega nismo imeli kje pokazati in dokazati. Kar je meni kar pasalo. Tako in tako pa smo skorajda vsak dan našli kak nov razlog za novo igro.

Pri nas se je vedno dogajalo. Tako je to, ko vsi sanjajo, da bodo enkrat najboljši na svetu. Še preden smo dodobra spoznali, da v gimnastiki, golfu, fuzbalu ne bomo, smo našli že kakšen drug zanimiv šport, ki nas je vsaj za dan ali dva povsem povlekel vase.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.