Tek na Vršič in Slemenova špica
Prva leta mojih obiskov Gorenjske, pravzaprav bolj Gozda Martuljka, niso bili poznavalski, če lahko rečem, da so sedaj. No, malce več vem o teh koncih, kot leta nazaj. Z apartmaja sem sicer vsako jutro, vsa ta leta, lahko opazoval s soncem obsijan Špik s svojo skupino in spet zvečer, ko se je v dolini že mračilo, Špik in ostale lepotice pa so bile še lepo obsijani s soncem. Enkrat v vseh dolgih letih sem se ojunačil, poiskal prijatelja in ga zaprosil, če me spremlja na to mogočno goro. Šla sva s Krnice. A o tem kdaj drugič. Lahko vam zaupam le, da je čudovito, ko pogledaš z zgoraj. Na vse tiste in tisto, kar je spodaj. Ampak tako je v gorah. A žal, mnogokrat tudi v dolinah, ko se najde kdo, ki kar naprej na druge gleda z zgoraj.
Ena od mojih želja je bila tudi, da se enkrat na Vršič, ki sem ga tolikokrat prevozil iz ene in druge strani, preizkusim tudi po tekaško. Ker moja žena ne vozi, zelo močno navzdol pa zaradi kolen raje več ne tečem, sem čakal na priložnost. Ta je prišla konec maja, ko sem dopustoval s prijateljem, ki seveda vozi. Da me je z vrha zapeljal nazaj v dolino. In sva se zmenila, on gor z avtom, jaz pa s tekaškimi copati. In sva šla, no, smo šli. Več nas je bilo. Oni v avtu, jaz pa sem grizel v hrib. Od mosta, malo naprej od drugega jezera Jasna. Tam je okoli 850 nadmorske višine, na Vršiču 1611. Ker sem parkrat tekel tudi na Kum, lahko povsem mirno zapišem, da je tek na zasavski očak bolj zahteven. Če ne drugega, je pot na Vršič bolj vijugasta in ne ena sama strmina. Kakorkoli že, tek na Vršič priporočam. Bolj kot kolesarjenje. Ker pa kar ne morem in ne morem brez Vršiča, prelepih koč, ki so na poti do njega in seveda Ruske kapelice, je povsem normalno, da sem kdaj stopil že tudi na Slemenovo špico. Tudi letos. S parkirišča na Vršiču, ki v našem času še ni bilo plačljivo (juhuhu!), se takoj usmerimo na pot, ki vodi na Mojstrovko in Slemenovo špico. Če sonce že močno pripeka, je ta pot precej vroča, a nič hudega, ko se pot malce poravna, se lahko ohladimo tudi v zaplatah snega, kjer se seveda sneg še ni stopil. Malce lahko tudi drči, a saj veste, nikar v hribe z nepravo obutvijo, recimo z natikači. Planinski čevlji so res zakon. Pohodne palice pa so tudi priporočljive.
Po slabi uri hoje in rahlem spustu nas pot pripelje nad dolino Tamar. Dobro poglejte in boste lahko videli, kako majhna je naša planiška velikanka. Seveda z našega hriba. Če pa sedite na njeni naletni rampi, se vse hitro spremeni. Zato, kapo dol, planiški skakalni junaki, ki si upate spustiti po tej lepotici. Nadaljujemo po poti, ki se le občasno bolj vzpne in nas kmalu pripelje do jezerc na Slemenu s katerih je lep pogled na Jalovec. V našem primeru jezerc ni bilo. Pa tudi ovc, ki znajo biti kar nadležne, tokrat ni bilo. Naprej nadaljujemo rahlo proti desni mimo vpisne skrinjice, kjer knjige v času našega obiska ni bilo, in že smo na vrhu Slemenove špice (1911). Na vrhu, kjer je spodaj globok prepad, zato previdno. Ampak pogled, ta pa je prekrasen. To morate doživeti.
Nazaj grede pa bodite previdni, ker lahko tudi zaidete. Čeravno je pot kar lepo označena. Vsekakor pot ni naporna in je primerna tudi za tiste z manj kondicije ali planinskih veščin. Recimo za take kot sem jaz.
Foto: Igor Gošte
