Izgovori
Ljudje smo mojstri izgovorov. Kdo jih ne pozna: Nimam časa, Mudi se mi, Tako sem obremenjen/a, Sem v stresu, Slabo se počutim, Ne morem, Ne vem, kaj mi je, Saj bi prišla, pa ravno danes dobimo obiske, Če je sneg (sonce, pripeka, dež …) nerad/a sedem za volan, Nimam denarja, Saj bi, pa te nočem motiti, Nisem videl/a, zato nisem kupil/a, Kaj bo pa kdo rekel, če bom naredil/a to ali to, Prevroče je, Imam menstruacijo, Glava me boli, Žal, ne morem, avto je na popravilu …
Izgovorov, ki jih maček prinese na repu, je še nešteto. Iz rokava jih potegnemo, ko se nam ne da, ko nekoga ne maramo, pa se mu to ne upamo povedati v obraz … Z izgovorom na jeziku bežimo od doma, se zatekamo v bolniški stalež, ne kuhamo, ne pospravljamo. Celo seksu se z besedami, da nas boli glava, jako uspešno upiramo!
Zaradi izgovorov izpustimo iz rok marsikatero žlahtno priložnost za druženje. Če ne bi bili tako prekleto leni, ko se nam še preobleči ne ljubi, kaj šele, da bi stopili pod tuš in se malo uredili, nekateri med nami ne bi živeli tako samotno, kot živijo.
Z izgovori podimo od sebe bližnje, prijatelje, različne priložnosti, ki bi v naše življenje lahko prinesli spremembe. Ob pomoči izgovorov se raje ogradimo z visokim ”Kitajskim zidom” in se smilimo sami sebi.
Z izgovori si ”pomagamo”, da še naprej kadimo, popijemo ogromne količine alkohole, pojemo gore slaščic.
Izgovori nam služijo, da ne telovadimo, nismo prijazni, ne poslušamo drugih. Kaj šele, da bi si kupili kakšno knjigo in v urah, ko smo zaradi zdolgočasenosti sami sebi odveč, malo brali.
Z izgovorom- saj so vsi enaki– vztrajamo v nasilnem zakonu, v službi, ki nam pije kri, v okolju, kjer ljudje ne počnejo drugega, kot da se prepirajo in tečnarijo.
Medvedjo uslugo si delamo tudi pri politiki in pri volitvah. Izgovarjamo se, da so tako in tako na televiziji povedali, koga je treba voliti in potem, leni kot fuksi, ubogamo na besedo. Če bi nam rekli, da moramo obkrožiti obcestni kantaleber, bi to storili. Brez razmišljanja! Na kraj pameti nam ne pade, da bi bili odgovorni državljani. Se ne splača, se izgovarjamo. Nimamo časa, sitnarimo, in to že po petem pivu ali z daljincem v roki, medtem ko skačemo od enega resničnostnega šova do drugega.
Moj sosed Polde trmasto vztraja, kako srečen je, kar je svoboda. Ko mu rečemo, če se kaj sekira, ker so po štiridnevni suši cene bencina poskočile v nebo, zavije z očmi, rekoč: ”Za svobodo je treba malo potrpeti!”
Prebere, da je predsednik napovedal, da bomo jedli travo. Ker je meso menda škodljivo. Največji ljubitelj čevapčičev in ražnjičev poznavalsko poišče izgovor: ”Nobena država nima takšnega voditelja, ki bi, enako kot naš, sočutno poskrbel tudi za splošno zdravje državljanov!” Le oko, ki se mu je ustavilo na žaru, se je za trenutek izdajalsko orosilo.
Z izgovori nam strežejo vseh sort nasilneži, ki fizično in psihično maltretirajo bližnje, ne le družino, tudi sodelavce in sovaščane. Če so pomembni, znani, če imajo denar, ugled in oblast, jim marsikdo še verjame.
Barabini vseh sort nosijo izgovore s seboj v kovčkih. Ne da bi se zavedeli, nas nategnejo z njimi.
Kdo ne pozna izgovorov, ki nam božajo srce, ko se lotimo čokolade, pa se je, glede na kilograme in nevarno količino sladkorja v krvi, ne bi smeli?
Zanimivi so izgovori, s katerimi se izmotavajo pred možmi postave vinjeni vozniki ali tisti, ki so močneje pritiskali na plin!
Izgovorov različnih gospodov, ki so se dan prepozno vrnili s službene poti, raje ne omenjam.
Tudi izgovori župana, ko zariplo utemeljuje, zakaj so občinarji ulico, v kateri živi, asfaltirali, drugih pa ne, niso vredni, da bi jih sploh zapisali.
Zanimivo je, da pogosto niti pomislimo ne, kako vztrajno si lahko z izgovori žagamo vejo, na kateri sedimo.
Izgovore- tako pravijo- maček na repu prinese. Lahko se še tako prepričujemo, da smo jih do popolnosti zakamuflirali z leporečjem, tisti, pred katerim jih stresamo iz rokava, bodo prej ali slej razbrali, koliko je ura.
A ni vse le črno, včasih je tudi kodrlajsasto.
Saj veste, kaj pravijo: ”Ko imaš enkrat otroke, je vsak izgovor dober, da greš od doma!”
Jaz pa pravim: ”Ko si enkrat v mojih letih, lahko brez greha narediš tudi kakšno neumnost!”
Tako!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
