Koristi
Sicer s težkim srcem, a vseeno lahko priznamo, da Človeštva že lep čas ne poganja (več) dobrota, empatija, ljubezen, solidarnost … ampak koristi. Koristi, pisane z veliko začetnico.
Mislite, da pretiravam? Nikar!
Pomislite samo, koliko Slovencev je, kljub grozljivostim, ki jih prinaša vojna, pokleknilo pred Rusijo zaradi koristi!
Ljudje obmolknejo in pogledajo vstran, ko se podzavestno ali zavestno nadejajo koristi. Materialnih ali kakšnih drugih. Vprašanja: ”Kakšne koristi bomo imeli od prijateljstva s tem in onim? Kakšne koristi bodo padle, če stopim na stran tega ali onega soseda, znanca, prijatelja, menagerja, župana, zdravnika, zidarja, vodovodarja ali politika?” … so stalno na tapeti.
Kolikokrat smo že slišali stavek: ”Z njim pa moramo biti prijazni, Bogve, kdaj nam bo koristil!”
Še ženska (moški), ki zleze v posteljo z moškim (žensko), ki se ji sicer gabi, požre stud, če se nadeja koristi.
Znana je zgodba, ko je lastnik neke banke v razcapanih cunjah in neumit stopil na šalter ene od svojih podružnic. Prej, preden je odprl usta, da bi povedal, po kaj je prišel, so uslužbenci že poklicali varnostnike, ki so ga potem lastnoročno vrgli na pločnik.
Banka pa od berača res nima koristi!
Prvo ”avanturo” sem doživela pred davnimi leti, ko sem izdala svojo čisto prvo knjigo ”Abeceda iz Zakajčkove ulice”. Med bralce je prišla ravno v času, ko so ”cvetele” različne finančne piramide. Spominjam se ženske, zelo obilna je bila, ki je nekega dne prikorakala v našo hišo ter že otrokom, ki so ji odprli vrata, oznanjala, da nas bo ”naredila bogate”. Za začetek je od mene želela dobiti 3.000 DEM. Ki pa ji jih, seveda, nisem dala. Četudi bi jih imela, ji jih ne bi izročila. Od takrat sem zanjo ”zrak”, pa se ne srečava tako malokrat.
Zaradi koristi so razpadle družine, skrhali so se medsebojni odnosi, tudi ubijalo se je že. In se verjetno še bo. Zaradi koristi so ljudje pripravljeni žreti lastno govno, se prilizovati, izdajati načela in bližnje, prepričanja. Predvsem pa lagati za svojega Gospodarja, ki jim sem in tja vrže kakšno koristno drobtino.
Žal se takšnim lovcem na koristi, ki so hkrati vešči ravnanja z ljudmi, pustimo vedno znova peljati žejne čez vodo. Drži, na začetku smo veseli, ko nas obletavajo in govoričijo, češ, poglej, kako lepo solato imaš, pa kako krasno ti je obrodil grah! A potem, ko spoznamo, da ima to obletavanje en sam namen, da bi prilizovalci odnesli s seboj domov čim več tvojega pridelka, ostane za njimi zgolj in samo grenak okus v ustih. Ko priliznjencem rečemo ”ne”, je ”ljubezni” konec.
Večkrat mi rečejo: ”Kaj imaš od tega, da pišeš? Tako in tako ljudje kupujejo samo tiste knjige, ki jih reklamirajo največji mediji.”
Ali pa mi rečejo: ”Kaj imaš od tega, da ne skrivaš, da rada plešeš po desnem bregu slovenske realnosti?”
Drži. Nič nimam od tega. Kvečjemu škodo. Pritlehna anonimna pisma, pred nosom se mi zapirajo vrata tam, kjer so bila še pred 2-3 leti odprta. Tako imenovani priznani pisatelji gledajo name zviška in se mi, ko jim kdo omeni Ogenj, rit in kače niso za igrače, posmehujejo.
Ko sem sodelovala pri ”Zadnji besedi”, so se zgražali, češ, a pa ti veš, da te zaradi stališč, ki jih zastopaš, mi ne bomo več marali?”
Vem to. Čutim to. A če bi zgodbo z Zadnjo besedo lahko še enkrat ponovila, bi jo!
Veste, zakaj?
Zato, ker nisem naprodaj.
Zato.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
