KOLUMNA: Zahvalni dan
Minulo nedeljo (6. 11. 2022) smo praznovali Zahvalni dan, ko smo se, eni tako, drugi drugače, zahvalili za vse dobro in za vse darove, ki smo jih prejeli v preteklosti.
Na različnih fotografijah, ki jih objavljamo tako iz zasebnega življenja kot tudi iz slovenskih cerkva, pa nekaj manjka.
Manjka tisto bistveno, česar pa, žal, ne moremo fotografirati; to pa je naša dobra vest.
Na zahvalni dan smo se lahko svoji usodi zelo iskreno in iz srca zahvalili, da (če) jo imamo. Pa da ni preveč obremenjena z ”navlako”, ki se skozi življenje, žal, pogosto tudi nehote znajde v njeni bližini.
Občutek za ”imeti mirno vest” je v času, v katerem živimo, malodane že izginil. V lovu za koristmi, v želji, da bi prišli s čim manj truda do svojega cilja, ki smo si ga morebiti zastavili, teptamo marsikatere vrednote, ki bi nam morale biti sicer – svete.
Pustimo se zapeljevati blišču in kiču, v želji, da ne bi nihče motil miru v našem mehurčku, pristajamo tudi na to, da se nam, rečeno v prispodobi, vrag smeji iz vsake pozlačene šatuljice.
Razumem, da si človek želi, da ne bi preveč izstopal, ali pa, da bi ga, po drugi strani, opazili in ga potrepljali po ramenih. Če pri tem preveč upognemo kolena, če celo klečeplazimo, če izdamo svoje vrednote, če sprejmemo laž za resnico, če v želji, da bi bili všečni, kimamo tudi tistim, ki so počeli grde stvari, se takšno ravnanje, prej ali slej, dotakne naše vesti, ki potem kleca pod težo svojega bremena.
Najhuje je, ko od nas pričakujejo, da ”plavamo s tokom”. In potem, da ne bi izpadli kot bedaki, vzklikamo smrtne grožnje, toleriramo laži, mižimo pred najnižjimi človekovimi nagoni …vse za ljubi kruhek, vse zato, da smo del tega ”toka”.
In ko zvečer ležemo v posteljo, pa se nam zazdi, da se nam oglasi vest, hitro sežemo po Apaurinu, da jo vsaj začasno utišamo.
Časi niso lahki. Poznavalci trdijo, da človek sploh nima več kot toliko pod kontrolo svojega razmišljanja, svoje zdrave pameti. Z enim in drugim barantajo ”Tisti”, ki nas imajo pritrjene na svojih marionetnih vrvicah. Mediji so njihova priročna orodja, saj nas z njimi še dodatno zastrupljajo in nam kradejo razsodnost. Noben suženj iz davne preteklosti ni bil tako zasužnjen, kot smo danes mi.
Naše vesti, vsaj za zdaj, še nimajo v oblasti. Še se oglaša, četudi se včasih zdi, da so jo že popolnoma dotolkli.
V osrednjih medijih, tistih, ki jim verjame največ državljanov, že lep čas beremo tudi laži in polresnice. Vse skupaj je zavito v všečen celofan. Ker smo vest že skoraj pregnali iz svoje duše, ob prebranem sploh ne razmišljamo več. Opredeljujmo se zgolj po tem, je tisti, ki je storil nekaj narobe – naš ali je vaš. In če nam mediji še sugerirajo, kaj je prav, in kaj bi moralo biti narobe, smo hvaležni, ker nam ni treba niti razmišljati.
Trdno sem prepričana, to je vse, kar mi je ostalo, pa upam, da se ne motim, da je vest tista, ki se bo prej ali slej oglasila. In če je nahrbtnik tistih, ki so nas vlekli za nos (milo rečeno) res tako težak, kot se govori in se je govorilo, ne bi bila rada v njihovi koži.
Lahko je imeti za norca druge, ne moreš pa večno imeti za norca svoje vesti.
Nekje sem prebrala, da se za kristjane opredeljuje cca 70% Slovencev. Če je res tako, potem naj po vseh volilnih rezultatih, ki dokazujejo nasprotno, tudi Cerkev in duhovščina priznajo, da delajo nekaj hudo narobe, proti svoji vesti, saj verniki, tak občutek imam, sploh ne vedo več, kaj je prav in kaj narobe.
Marsikaj pa bi se dalo reči tudi o ”žabi, ki se rada kuha v vreli vodi” in o vplivu Stockholmskega sindroma. Pa o oportunizmu v stilu, pa kaj potem, če krade in laže, glavno, da je naš!
Ob vsem, kar doživljamo, si upam trditi, da se predniki, če nas gledajo, obračajo v grobu.
Zoran Mladenovič pravi: “Živimo v času, ko je izguba telefona veliko bolj zastrašujoča, kot izguba “morale“, ko je dostava hrane veliko hitrejša od urgentne prve pomoči, ko obleka določa vrednost osebe, ko je denar pomembnejši od otrok, staršev, prijateljev, ko je ljubezen samo še igra, ko je vse, kar je nekoč imelo svojo vrednost, izginilo. Ko nemoralno postaja moralno.“
Vinko Škafar pa je med drugim zapisal: “V slovenski literaturi in duhovnosti je v problematiko vesti posebno globoko in zelo tankočutno prodrl Ivan Cankar. Pomislimo na njegovo črtico Mater sem zatajil. V črtici Skodelica kave je srce opisano kot pravičen in nezmotljiv sodnik, ki ga Cankar tako podrobno opisuje, da nas lahko zmrazi. Srce sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani besedi; celo po koraku, po trkanju na duri. … Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna.”
“Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!” Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da bi kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč do vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov …Pozna pa vest …”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
