KOLUMNA: Lokostrelstvo

V naši druščini je bilo čisto vsakdanje in sprejemljivo, da smo bili pogosto precej zadeti. Ste pomislili na mamila? Ne, ne, teh takrat sploh poznali nismo in vedeli, da obstajajo. Vedno smo bili zadeti od kakšnega dobrega filma. Medtem ko so bili ob plačilnih dnevih, ko je bila “colnga“ pogosto zadeti naši očetje, ki so si premogov prah in težko življenje poplaknili s pivom ali cenenim vinom.  Takrat so domov prihajali bolj pozno in pogosto na majavih nogah. Ne vem, zakaj se je reklo, da so zadeti. Saj verjetno si niso steklenice metali v glave, kolikor vem, so le vsebino zlivali vase. Nekateri dobesedno. Na eks ali naenkrat pol litra piva, pri nas smo rekli pol litra pira. Seveda Laškega, ker so rekli, da pijejo Laško pivo, ščijejo ali lulajo pa Union pivo. A kakorkoli, reklo se je, da so zadeti. Verjetno se je lepše slišalo kot pa, da so pijani. Ali da so pijandure ali pijanci. Tudi to smo slišali.

No, mi pa smo bili zadeti, kot rečeno, od kakšnega dobrega filma. Tista leta smo občudovali Robina Hooda. Mater je on zadel s svojim lokom. Seveda smo želeli lok imeti tudi mi.  Kat tako, na poti iz kino dvorane domov. A pred nami je bila še dolga neprespana noč, kjer smo dobesedno budni sanjali o našem filmskem junaku. Jaz tudi o tem, kako me kisovška dekleta z občudovanjem gledajo, ko s puščico delam nemogoče in zadanem vse, kar si mi zahoče. Takrat v sanjah sem vedel, da bom nekoč “zadel“ tudi kakšno mično dekle, ki bo za vedno postala moja žena. Žena za vedno. A do takrat sem šel še kar velikokrat spat.

A gremo k loku oziroma še prej k naši kinodvorani, kjer so ob sredah, petkih, sobotah in nedeljah vrteli filme. Včasih pa so kisovški kulturni delavci pripravili še kaj drugega. Recimo nekaj takega kot Pokaži kaj znaš, kjer so se predstavili lokalni pevci in vedno tudi kakšna znana osebnost iz sveta filma in glasbe. Recimo Mojmir Sepe, katerega korenine segajo tudi v naš konec, nenazadnje smo imeli v Kisovcu tudi eno dobro gostilo Bife pri knapu, ki smo ji rekli Pr’ Zepet. Verjetno izpeljanka priimka Sepe, nenazadnje bi se Pr’ Sepet slišali malo tako tako. Na teh večerih smo lahko občudovali tudi nepozabnega Erazma Dareta Ulago iz filma Erazem in potepuh, pa Jožeta Zupana, poznanega iz filmov, kot sta Pastirci in iz filma o Kekecu, pa našega rojaka opernega pevca Ladka Korošča, ki nam je kaj zapel, skupaj z našim rudarskim pevskim zborom Loški glas in še bi lahko našteval. Včasih pa so nas s kakšno komedijo prijetno presenetili tudi člani dramske sekcije Kulturnega društva Svoboda Kisovec.  Nepozaben je bil predvsem Jože Grošelj, pa zdaj že pokojni Rado Zavrašek in tudi moj brat Duško, ki je bil tudi pravi plesni mojster, kar sam nisem nikoli bil. Zatorej o plesu ne bom pisal.  Nekako mi ni pri srcu, razen, ko je kakšna romantična, bolj počasna pesem, takrat pa. Stiskal sem se pa vedno rad. To pa ja.  Pred našo kino dvorano, ki je imela sedeže spodaj in tudi na balkonu, kjer so se ponavadi kje v kotu stiskali in mečkali zaljubljeni pari. Tudi sam sem parkrat v tisti konec posedel kakšno punco, ki mi je mešala glavo, a ponavadi dlje kot do nerodne kretnje, ko sem želel svojo dlan položiti na roko svoje simpatije, nisem prišel. Neroden sem bil kot kakšen klovn. Se je zgodilo, posledično, da sem potem katero od mojih simpatij potem v kakšnem kotu dvorane videl s kakšnim mojim prijateljem, ki potem to nekaj tednov ni bil več, ki je bil v teh rečeh bolj vešč kot sem bil kadarkoli sam. Kaj čem, nekaj talentov mi manjka. A vrnimo se k lokostrelstvu iz loku.

Seveda si nismo privoščili kupljenega. Takrat niti vedeli nismo, da jih kje prodajajo, v naši trgovini Emona ali v trgovini Pr’ Čuku pa jih tudi nismo opazili. Že tako smo v obeh trgovinah opazili bolj kot ne le arašide, bombone, poleti lučke in kakšne druge sladkarije. Tudi za gringo smo vedeli, kje je. Ne vem, če se spomnite te slaščice, ki je bil pravzaprav napitek? Jaz se. A nismo vsebine vrečice uporabljali za napitek, kje pa. Spet bom malo zašel, a obljubim, da se vrnem k lokostrelstvu. V tej mali papirni vrečici je bila nekakšna sadna zmes, iz katere si lahko naredil sadno pijačo z različnimi okusi, od  ananasa, borovnic, malin, jagod, pomaranč, limon do grapefruita. Verjetno pa sem na kakšen okus pozabil.  Vrečke so bile tako kot vsebina, ravno tako različnih barv, tako da smo že po barvi vedeli, kaj v njej je in kaj lahko pričakujemo. Mi, bajerski otroci, nismo mešali pijače, kje pa. Prašek iz vrečke smo si dali na dlan in sladko kisel prašek z jezikom polizali. Pri tem si občutil neverjetno fajn okus na brbončicah jezika in nekakšne mehurčke, ki so se ob tem sproščali. Če si užival v okusu malin ali borovnic, si imel čisto rdeč oziroma vijoličast jezik. Medtem, ko smo otroci prisegali na Gringo, so naše mame na pravo kavo ali kufe, kot smo pri nas rekli tej grenki pijači starejših. Če so kavo sploh imele. Časa za pitje kave in klepet so imele precej. Imeti kavo, to pa je bil problem. Naše mame, ki so rade kofetkale, so imele čas, čeravno danes tega ne priznajo. Mulci smo bili v šoli, možje v službah, one pa večinoma doma, kjer so gospodinjile. Saj ne rečem, da niso imele veliko dela, perilo so v moji rani mladosti prale še na roke, pa skuhati so morale, a za kavo so si vzele čas. Čeprav so bili takrat taki časi, da jo je bilo težko dobiti, v Italijo ali Avstrijo pa tudi nismo vsak teden hodili. Nekateri smo se zanašali na sorodnike. Mi smo imeli mamino sestro Fanči, ki je živela na naši obali in do Trsta, kjer je bilo kave na pretek, ni imela ravno daleč. Kdo drug pa sorodnika na delu v Nemčiji. Tako da se je kava že nekako znašla v kredenci te ali one sosede. Ja, takrat so bile v naših kuhinjah še kredence, tudi kakšna vrata kredenca s ključem, ki so bili vedno lepo okrašeni. Pa tudi police v kredenci, kjer so se bohotile lepe čipke ali vezenine, so bile lepo okrašene. Ampak kredence so potem kmalu zamenjale viseče omare, kot smo rekli kuhinjam iz takratne zagorske tovarne pohištva Svea, ki je v tistem času že postajala prepoznavna, a je potem pred desetletjem na višku slave zaradi lakomnih lastnikov tudi propadla. Včasih sem razmišljal, zakaj je moja mama sosedi rekla, da smo naročili viseče omare in ne kar, da smo naročili novo kuhinjo. To bi še razumel. Veste, vedno sem vlekel na ušesa, ko sta se ob srkanju kave mama in njena prijateljica Gelca pomenkovali ob kavi. Ampak viseča kuhinja, pa viseče omare, tega nisem razumel. Hm, pa menda ne bodo omare visele s stropa, sem se spraševal. Tako kot naš luster, kot smo rekli stropni svetilki. Verjetno sem poslušal z odrtimi usti, ko sta se menili o naši novi kuhinji. To je verjetno opazila tudi teta Gelca, ki je mami rekla: “Poglej, kako ima Igor velika ušesa. Saj ni čudno, ko pa tako močno na ušesa vleče, kar se me pogovarjava.“ Nekaj časa sem še sedel za mizo in se delal da pišem nalogo, tudi da nisem nič slišal. Oni dve pa sta medtem sedeli za drugim koncem mize in se navihano smejali. Potem pa me je radovednost vendarle premamila. Vstal sem izza mize in se napotil do kopalnice. Že ves rdeč v obraz. Bog ve, kako velika ušesa bom opazil v ogledalu, mi je šlo skozi misli. Panika, vam rečem. Na srečo je ogledalo povedalo, da mi ušesa niso čisto nič zrasla. Uf, sem si oddahnil in si rekel, le kaj je teti Gelci, da tako laže. Za vsak slučaj sem še malo raziskoval po obrazu in se potem res oddahnil, ko se tudi ko sem nekaj časa zrl v podobo v ogledalu, le ta ni nič spremenila in da so moja ušesa povsem taka, kot so bila dan prej, ko sem si z zobno pasto in zobno ščetko drgnil zobe in veselo šprical po ogledalu, da sem jih vedno slišal, ko je moja mama to opazila. Pravzaprav jih še pol stoletja kasneje vsak dan slišim, ker ta grda navada mi je ostala. Le da je bila takrat jezna moja mama, danes pa moja žena. Kakorkoli že, moja mama in teta Gelca sta se včasih, ko sta bili še vedno prepričani, da imam predolga ušesa, da imam predolg jezik, sem tako in tako vedel, pogovarjali v neki čudni papagajščini. Sploh, če je šlo za teme, ki naj ne bi šle skozi moja ušesa. Živ buh (tako smo rekli bogu) jih ni razumel. Leta kasneje sem pa tudi sam ta jezik pogruntal oziroma razumel. Recimo, Igor Gošte se v papagajščini reče Ipigopor Gopoštepe. Ali pa Imam te rad. Ipimapam tepe rapad. Čisto enostavno, kaj ne?

Kje sem že bil? Aja, pri lokostrelstvu. Ker trgovin z loki ni bilo, mi pa smo bili tudi brez denarja, smo morali  lok narediti sami. Vsak s svojim nožem in vrvico, ki smo jih rekli špaga, smo se odpravili na bližnjo gmajno, kjer je bilo nekaj leskovega grmičevja in tudi kakšen dren. Sploh slednji je bil pravšnji za naš lok. Potem, ko smo z noži odrezali vsak svoj količek, ne prevelik in ne prekratek, smo na obeh koncih z nožem zarezali toliko, da se je v zarezo lepo ujela vrv, ki smo jo napeli, tako kot je napet vsak lok. Najprej na eni strani, potem pa smo morali količek s pomočjo kolena prepogniti, pa ne toliko, da bi se prelomil, in nato vrvico privezati še na drugem koncu količka. Lok je dobil pravo podobo. Nekateri smo si ga nadeli prek glave in pod eno pazduho in se odpravili iskati še primerne vejice za puščice. Morale so biti čim bolj ravne, gladke in ne prekratke, ne predolge. Na debelejši strani smo z nočem oblikovali zarezo, da se je puščica lepo ujela z napeto vrvico. Potem smo vrvico skupaj z debelejšim delom puščice napeli, z drugo roko lok prijeli na sredini, pomerili in puščica je odletela daleč proti našemu cilju. Včasih se nam je zdelo, da smo še bolj natančni kot naš filmski junak. Ampak samo zdelo. Včasih smo si lok izdelali tudi iz železa. Pri kamnolomu v Borovniku, kjer se s trojanske strani pravzaprav začne Kisovec, so imeli železa vedno dovolj. Za nas so bile najbolj zanimive železne žice, kot smo jim rekli, torej take premera fi 8 ali fi 10. Še najboljše za izdelavo loka so bile rebraste železne palice, ki so jih sicer uporabljali v gradbeništvu kot vezni element za dodatno ojačitev betona. Nemalokrat smo našli metrske kose, ki so bili kot nalašč za naše loke. Malce težje je bilo nanje na obeh koncih namestiti vrv, ki je služila kot tetiva, a smo tudi to težavo znali rešiti.

Prej sem zapisal, da se nam je zdelo, da smo res pravi asi, skorajda taki kot naš filmski junak. Pa smo bili v resnici še daleč od njegovega približka. Zelo pa se je veščinam Robina Hooda približal naš otroški junak in vzornik Tonka. On si je izdelal največji lok, ga tudi lepo okrasil, sploh njegove puščice so bile svojevrstne. Debelejše, večje in s prav posebnim dodatkom, z žebljem na koncu. Lahko si mislite, kako nevarne so bili njegovi lokostrelski podvigi. Medtem, ko so se naše puščice od lesenih tarč odbijale, so se njegove zapičile. Enkrat, ko smo šli na lov za fazani, ki jih je bilo menda v močvirnatem delu Kisovca kar nekaj, sam pa nisem nikoli nobenega videl, in je Tonka  zakričal: “Fazan, fazan…“ Nameril je z lokom in puščica je poletela naravnost v fazana. No ja, tisto sicer ni bil fazan, ampak stegno našega prijatelja Dejana, ki je zatulil, kot bi ga kdo rezal na koščke ali kot da bi mu kdo dol vlekel kožo. Ja, tudi to smo že videli v enem indijanskem filmu, ko je Irokez dol vlekel trakove kože enemu od rengerjev. Nikoli ga nismo vprašali, ali je ciljal fazana, pa pomotoma v nogo zadel Dejana, smo pa odslej vedno pazili, da stojimo za njim. Kajti pri njem pa res nikoli nisi vedel, kam bo poletela puščica. Vsi pa smo bili prepričani, da bi naš Tonka še Robina premagal, če bi se kje srečala. Malo nas je pa tudi čudilo, kako to, da niso njega kdaj povabili, da bi zaigral v kakšnem od filmov. On je bil res multipraktik. Mi smo le mislili da smo, on pa je res bil. Kaj vse je znal, si upal in dovolil, bom morebiti do zadnjega poglavja knjige še kaj napisal ali omenil. Povem vam pa, da takih več ne delajo.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.