KOLUMNA: Se vračamo nazaj v preteklost?
Včasih se mi zdi, da se s svetlobno hitrostjo vračamo nazaj v mračno preteklost. Poljanska dolina z več tisoč prebivalci je imela komaj dva zdravnika. Berem, da v ambulantah ZD Polje ni več zdravnikov, da se morajo pacienti preseliti v Fužine, kjer so zdravniki že tako preobremenjeni.
Za božjo voljo, kaj se sploh dogaja pri nas? Kam zbežati, da bodo vsaj zdravniki na dosegi roke? V obljubljeno Ameriko – prežeto z woke ideologijo? V EU, kjer je varnost vedno bolj ogrožena, kjer, tako kot v Franciji, podirajo cerkve, kjer si potem, ko pade mrak, ljudje ne upajo več iz stanovanj?
Ljudje, ki v sebi čutijo tradicionalne vrednote, so vedno bolj stisnjeni v kot.
Kamorkoli so nekoč predniki odšli, povsod so se prej ali slej povezali med seboj, zgradili slovenske domove, postavili slovenske cerkve, kasneje tudi slovenske domove za stare in obnemogle. S pomočjo slovenskih radijskih postaj so tudi v tujini skrbno negovali slovenski jezik, predvsem pa glasbo. Pisali so knjige, beležili so zgodbe o svoji mladosti ter si v potu svojega obraza gradili lepšo prihodnost. Potrditev za marsikatero, na prvi pogled precej nenavadno zgodbo, sem našla tudi pri njih. A svojimi otroki, ki so se razselili po malodane vsem svetu, so ostajali v stiku preko Skypa in drugih aplikacij. Na ta način so se še v visoki starosti pogovarjali tudi z menoj.
Gospa Brigita se je skupaj s tremi otroki odpravila na dolgo pot v Ameriko leta 1938. Ko je leta 1988 zadnjič obiskala domovino, sem ravno začela delati na radiu. ”Obišči jo in naredi kaj pametnega!” mi je ukazala urednica Jelka.
Med drugim mi je pripovedovala, da se vožnje z ladjo nerada spominja. V podpalubju so se stiskali med številnimi družinami, ki so se odpravile na pot v lepše življenje. Tri mesece jih je spremljal neznosen smrad po neumivanju, tudi po človeških iztrebkih. Med njimi je bilo nekaj dojenčkov, samo predstavljate si, kako močni so bili, da so preživeli dolgo pot.
”Mož je skupaj s še nekaterimi Slovenci, vmes so bili tudi Poljaki in nekaj Čehov, živel v zidani hiši. Vsak od njih je imel na voljo dve sobi, le sanitarije so bile skupne. Ko sem prvič stopila v stranišče, sem bila očarana. Ko pa sem vstala iz kopalne kadi, je bila voda v njej malodane črna. Tako umazana sem bila. Da bi se kasneje umivala vsak teden? Že misel na to se mi je zdela smešna! A je mož, ki se je že nalezel drugih navad, vztrajal. Ko sem se malo udomačila, sem hitro opazila, da drugi Slovenci niso imeli enake sreče kot mi. Živeli so še v večji greznici kot doma. Moj mož je bil zelo načitan, kadar ni bil na gradbišču, je doma študiral, saj je želel postati inženir. To mu je tudi uspelo. Preden se je upokojil, je imel podjetje z več kot 500 zaposlenimi. Tam ”spodaj” pa smo se morale s hčerkami umivati vsak dan. Na začetku me je bilo sram, pozneje sem se tudi tega navadila,” je pripovedovala Brigita.
Spominjam se neke ”okrogle mize” med srednješolci. Govorili smo o ”modernizaciji” gospodinjstva po 2. sv. vojni. Beseda je dala besedo in povedala sem jim, da so v Žireh, ob potoku Rakuljščica, s pomočjo KS v 70-ih letih uredili (zabetonirali) stopnice do struge, da bi ženske, ki so hodile na potok prat, imele lažji dostop. Ena od profesoric je ostro protestirala, da to ni bilo res, da so bili takrat predniki že v ”civilizaciji”.
Pa še kako je bilo res! Alfonz, naš lokalni zbiralec različnega, tudi fotografskega gradiva, je iz svoje zbirke hitro potegnil foto-dokaz, ki je pričal o tem, da se nisem motila.
Pred dnevi mi je eden od prijateljev FB poslal zanimivo zgodbo iz tistega časa. Morda se je zgodilo kakšno leto prej, a vseeno.
Bil je še otrok, doma so imeli stranišče na štrbunk. Nekoč se mu je že precej ”mudilo”, hlače je v naglici spustil pod koleno (po navadi jih je slekel) in ”splezal” nad luknjo, da bi se usedel. Pri tem je bil nepreviden in neroden, padel je skoznjo.
Še danes ne ve, kako se je rešil iz greznice. A ko mu je uspelo prilesti na varno, je bil po vsem telesu ”oblepljen” s časopisnim papirjem, s katerim si je takrat brisalo rit.
Bil je en takšen, nič kaj prijazen dan, kot je danes. Ko ga je mama zagledala, je hitro vzela v roke cev za vodo in je, vsega prestrašenega, ledeno mrzlega in tresočega, umazanijo toliko časa, na daljavo, čistila z njega, da se ji je zdel vsak malo čist …
Ta moj FB prijatelj se je po nekem čudežu rešil. Koliko pa je bilo otrok, ki so po padcu v greznico za vedno ostali v njej?
Eden teh je bil Lidijin petletni brat. Našli so ga šele kakšen mesec kasneje. Bil je letnik 1978 …
Že od nekdaj je tako, da živimo ljudje življenje različnih hitrosti. Tudi danes. Nekateri bivajo v ”pametnih hišah”, kjer se vrata odpirajo na dotik ali s pomočjo lastnikovega glasu, so pa tudi takšni, ki živijo na ulici, v na pol razpadlih prastarih hišah, kjer predstavlja stranišče na štrbunk, kljub vsemu, še zmeraj luksuz. Ker njiva s koruzo je daleč ali pa je sploh več ni …
Zakaj so zgodbe, ki mi jih pripovedujejo, tako pomembne?
Tudi zato, ker je profesoric iz prvega odstavka še zmeraj preveč. V zadnjih 20 letih smo, vsaj v tehnološkem smislu, toliko napredovali, kot prej v 100, 200 letih nismo. Pa smo napredovali tudi na čustveni plati? V medsebojnih odnosih? Na področju zdrave pameti?
Ne delajmo sklepov na podlagi tega, kar se govori, poskušajmo se osredotočiti na realno življenje, na to, kar delamo, kar počnemo. Ker med besedami in dejani je velikanski razkorak že od Adama in Eve naprej.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
