Leto, ki je pred nami
”… Si mar Elíja?” so ga vprašali. ”Ne, tudi to nisem,” jim je odgovoril. ”Ali si prerok?” ”Ne,” jim je odgovoril. Vprašali so ga torej: ”Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?” Odgovoril je: ”Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija …” (Sveto pismo nove zaveze, Izaija 40, 3, NB)
Na ta ”glas vpijočega v puščavi” zadnje čase pogosto pomislim. Namesto da bi mu, ker nam to tehnologija dopušča, nastavili zvočnike, da bi se bolje slišalo, tega ne zmoremo storiti. Izgovori, zakaj ne, se valjajo na vsakem koraku: ne moremo, nočemo, bojimo se, kaj bodo rekli ljudje, komu se bomo zamerili, bolje, da smo tihi in nevidni … Ljudje v svoji komodnosti ležerno in brez razmisleka sledijo ”čredi”, ki brezglavo drvi naprej – v prepad. Seveda, kdo pa ne bi raje sedel za bogato obloženo mizo, čeravno mu natakarji strežejo z lažmi in utvarami in mu nalivajo strupa namesto žlahtne kapljice? Medtem ko je Mojzes sprejemal božje zapovedi na gori Sinaj, je izraelsko ljudstvo, lačno podob, ustvarilo podobo malika, zlatega teleta. Smo kaj drugačni od njih? Nismo. Še slabši smo, to pa zato, ker se iz zgovornih podob iz preteklosti nismo čisto nič naučili. Oportunizem je postal, poleg zlatega teleta, najbolj čislan malik. Njegovi častilci vse, ki s svojim ne zaštrlijo iz povprečja, lastnoročno, v prispodobi, s kolom po glavi. Ko majhen narod enkrat izroči svojo dušo trgovcem na razprodaji, je njegov bridki konec – pred vrati. In zato, da se to ne bi zgodilo že jutri, je glas vpijočega v puščavi tako pomemben! Slišati bi se moral v sleherno vas, v sleherni dom, v sleherno srce! Morda ne že danes – jutri pa!
Bojim se, da so dobronamerne želje, ki jih že iz navade izrekamo v teh dneh, le bob ob steno. Lučke na dreveščkih bodo ugasnile, potica se bo pojedla, ostanki slavnostne večerje bodo pristali v kantah za smeti, naše življenje pa bo tudi v prihodnje najbrž teklo tako, kot je že dolgo zapisano v zvezdah.
Lahko pa na vzpone in padce gledamo s sončne strani. Od nas je odvisno, bomo v življenju, ki ga imamo na voljo, videli tudi dobro, bomo vstali z levo ali desno nogo … Si bomo našli čas za bližnje? Bomo otroka objeli vsaj tolikokrat, kot objamemo kužka? Bomo z dlanjo podrsali po obrazih ljubljenih oseb vsaj tolikokrat, kot podrsamo po telefonu? Žal prevečkrat pozabljamo, da smo pravzaprav mi tisti, ki nosimo svojo usodo v rokah, mi smo tisti, ki objemamo, tolažimo, poslušamo, mi smo tisti, ki premikamo gore, mi smo tisti, ki lahko gradimo, ali pa tudi – podiramo. Izrečene želje so le “opomin” našemu srcu, da se le-to spomni, kaj bi bilo dobro storiti.
In zato, dragi moji, vam iskreno želim, da bi bilo naslednje leto drugačno že zaradi spoznanja, da brez našega “prvega koraka” nikoli ne bomo dosegli cilja. Zelo bom vesela, če bomo v letu, ki je pred nami, naredili vsaj nekaj dobrega, če bomo razveselili vsaj enega, če se bomo vsaj enkrat nasmehnili, namesto da bi se jezili, če bomo pohvalili – namesto da bi kritizirali, če bomo odločni – namesto da bi tarnali, če bomo drugemu stisnili roko – namesto, da mu obrnemo hrbet. Pa skupaj stopimo, zavihajmo rokave in pljunimo v dlani!
Da bi bili srečni in da bi bili zdravi, pa da bi se imeli radi, to so moje iskrene želje.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
