KOLUMNA: Moje zaobljube
Silvestrska noč ni bila taka, kot sem jo bil vajen v svojem otroštvu, ko je bilo pogosto precej hladno in tudi zasneženo. Precej pomladno je bilo, ali jesensko. A nič ne de, tako pač je zadnja leta in na to se bomo morali navaditi. Pomembno je le to, da je lepo. Lepo med svojimi. Prepričan sem, da je treba leto začeti s tistim, kar najraje delaš. Kar se mene tiče je to pisanje, branje, tek in kofetkanje. Evo, pišem že, nekaj sem že tudi prebral, kofetkal tudi, še malo in grem še na prvi letošnji tek.
Pravijo, da se na novoletni dan opravijo tudi zaobljube. No, ja. Z obljubami je vedno križ. Saj veste, ko vam tisti z vrha obljubljajo nekaj bolj novega, pa že v prvih dneh spoznaš, da je pravzaprav vse isto, le zapakirano je drugače, te pogosto mine da bi sploh kaj obljubljal. Ali pa besedičenje o svobodi, pa o strokovnjakih, ki bodo zamenjali nestrokovnjake, pa potem tako in tako kmalu spoznaš, da sploh ne gre za to ali je nekdo strokovnjak ali ne, kajti nekaj velja le, ali je naš ali ni. Pa nič drugega.
A pustimo tiste z vrha. Jaz in mnogi drugi nismo gor, smo prej dol. Ja, seveda tudi mi obljubljamo. Kar se mene tiče, obljubim, da bom šel letos v klub upokojencev, skupaj z Mojco, ker sem čisto navaden Slovenec, ki ima pač prirojeno “foušijo“. Zagotovo bom še kaj napisal, vsaj eno knjigo dokončal, ker, da bom obe dokončal, skoraj ne morem verjeti. Ker se poznam in vem, da nimam “zicledra“. Ja, to je le še ena od mojih napak. Ki jih ni malo. Tudi kakšen politični komentar bom še napisal in šel na živce tako levim kot desnim in tudi tistim vmes. Napisal bom tudi kakšno zgodbo, z Matjažem posnel še nekaj oddaj … Tudi “laufal“ bom. Ker me septembra čaka že 12. zasavski humanitarni tek, me boste verjetno že danes videli na cesti v športnih copatah in kratkih hlačah, čeprav je zima, ki to ni. Je treba trenirati. Pred smučarskimi skoki na prvi dan leta 2023, ker takrat bom dobesedno “naliman“ pred ekran. Mogoče se bom letos naučil tudi kaj skuhati, a dvomim, ker gre to moji Mojci, ki me še kar prenaša,“madonca“, že celih 40 let, bolj od rok kot meni. Upam, da bom tudi več časa preživel z mojimi sončki. To so vsi moji, ki mi svetijo dan in noč. V prvi vrsti vnuki, pa prijatelji, svojci, sodelavci … Vsi ti mi božajo optimistično srce, ki dobro ve, pravzaprav že dolgo, da še kar nekako bo, če le ne bo slabše. Pa SREČNO.
Saj bi vam voščil tudi zdravja, ampak saj veste, da so bili na Titaniku menda vsi zdravi, a niso imeli sreče. Če pa je sreča, je tudi zdravje.
Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.
Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.
Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.
