KOLUMNA: Vztrajnost
“Moj uspeh pripisujem temu, da nikoli nisem uporabljala izgovorov.” (Florence Nightingale)
“Uspeh ni stvar sreče. To je trdo delo, vztrajnost, učenje, žrtvovanje in predvsem ljubezen do tega, kar počnete.” (Pele)
“Pesimist pri vsaki priložnosti vidi težave. Optimist vidi priložnost v vsaki težavi.” (Winston Churchill)
Pomanjkanje vztrajnosti ob preveliki količini izgovorov je kombinacija, ki nas lahko v življenju drago stane. Srečala sem ogromno ljudi, ki bi, s časovnim zamikom, marsikaj naredili drugače. Ker niso, jim je zelo žal.
Majda in Izidor sta dobila ob poroki v dar parcelo. Prijateljem sta vsa navdušena razlagala, kako bosta, ko prideta malo k sebi, začela graditi hišo. Pa sta jo res. A se je zataknilo že ob prvem poletju, ko sta bila postavljena pred dilemo: hiša ali dopust. In je zmagal dopust. Hiša ali nov avto. Hiša ali ure tenisa s prijatelji.
Ko sta čez šest let parcelo s hišo, narejeno do prve plošče, prodala Majdinemu bratu, se jima je oddahnilo. Še potem, ko sta se, domov grede z dopusta, ustavljala na parceli, kjer so veselo garali, sta bila prepričana, da sta storila prav, ko sta vrgla puško v koruzo. Danes? Če bi le mogla, bi se vrnila v ”stare čase”, saj vesta, da bi z malo več vztrajnosti in občutkom za odpovedovanje, lahko živela na svojem.
Ines (19 let) je pripovedovala o ”terorju” staršev, ki ga je doživljala v prvih letih osnovne šole. Razlog: umivanje zob. Mnogi so si jih vsako jutro drgnili ne toliko zaradi sebe, temveč zaradi rednih pregledov in zajčkov, ki so jih dobivali v posebno knjižico.
V četrtem razredu, ko teh pregledov ni bilo več, si jih je nehala umivati. Starši so jo nekaj časa še opominjali, potem pa so, ker si jih tudi sami niso, na to pozabili. Šele, ko je kot študentka zaživela s precej pedantnim fantom v isti garsonjeri, je spoznala, koliko veščin osebne higiene ji manjka prav zaradi šlamparij iz otroštva.
Učiteljica Irena se je upokojila pred tremi leti. Pogosto mi je pripovedovala, da to, kar se ”Janezek nauči v prvih razredih, to Janezek obvlada vse življenje”. Veliko se je posvečala predvsem vztrajnosti in doslednosti. Želela je namreč, da njeni učenci osvojijo nek ”red”, ki jim bo pomagal, da bodo z večjo lahkoto izpolnjevali šolske obveznosti, za povrh pa jim bo ostalo še veliko časa za prostočasne dejavnosti.
”Nered, pomanjkanje vztrajnosti in lenoba so v nekaterih družinah, žal, dedni!” se je pogosto jezila. ”Če ne bi starši svojih obveznosti prelagali ”na jutri” (beri: na nikoli), če bi vztrajali, da otroku nekatera pravila, ki so življenjskega pomena, preidejo v kri, bi svojemu otroku v mnogočem olajšali pot skozi učne obveznosti in kasneje bi se tudi lažje soočali z različnimi težavami, katerim prav zaradi pomanjkanja vztrajnosti, večina ni kos.”
V resničnem življenju zelo pogosto vržemo puško v koruzo. Hitro nam zmanjka vztrajnosti, še hitreje doslednosti. Kaj vse bi lahko nekateri dosegli, če bi v ključnih trenutkih ”Malo porinili” ali se vsaj čemu odpovedali …
Včasih se sprehodim po Facebooku. Naletim na izjemno ustvarjalne posameznike. Njihove ročne spretnosti so vredne vsega občudovanja. Zakaj ne naredijo iz njih ”biznisa”? Nočejo tvegati in stopiti na precej negotovo poslovno pot?
V času od Božiča pa do novega leta si izmenjamo na tisoče najlepših želja. Prepričana sem, da so želje iskrene! Pa ne le do drugih – tudi do sebe. Žal na večino povedanega hitro pozabimo. Včasih že prej, preden pospravimo božična drevesca! Sploh zelo radi pozabimo na različne zaobljube, celo na tiste, ki priplavajo na površje vsako novo leto zapored. Pa bi nam koristilo, če bi se jih držali.
V bistvu smo se Slovenci izneverili ne le sami sebi, tudi vztrajnosti že kot narod. S kakšnim plebiscitarnim zanosom smo si ustvarili lastno državo, prepričani, da smo ”socializem” in podobno navlako za vse večne čase zakopali. Žal smo se lastne samozavesti in pokončnosti hitro prestrašili. Ponovno smo na široko odprli vrata vsemu, zaradi česar smo se odlepili od prejšnje države. Danes, po 32 letih, jo je več kot kdaj koli prej. Z njo smo, žal, zastrupili zlasti mlade. Več kot toliko se nihče več ne sekira, ko politiki grozijo podjetnikom, naj bodo ”manj kapitalistični” in bolj ”socialistični”. Kako žalostno. Bomo že v letošnjem letu zatrli in uničili vse, kar diši po podjetništvu, samozavesti, vztrajnosti? Bo postala ”uravnilovka” merilo našega razmišljanja?
Če cagavi posamezniki ”pokopljejo” le sebe in svojo prihodnost, kaj bi rekli za narod, ki vrže puško v koruzo?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
