KOLUMNA: Permisivna vzgoja in še kaj
Zadnje čase grem sama sebi na živce. Do vrh glave sem se naveličala ponavljati ene in iste mantre, na daleč se izogibam ljudem, ki od mene pričakujejo, da bom tiho, da bom ponižna in da bom kimala, kot kimajo oni. Kar koli že rečem, zmeraj imam rit zadaj.
Zakaj se sploh razburjaš in si delaš sive lase, se čudijo oni, ki so se navadili, da jo najbolj poceni odnesejo, če ”plavajo s tokom”, ter hkrati pragmatično kimajo vsakemu novemu gospodarju. Raje se spremenim v muho, kot bi jim bila podobna!
Smo vlak, ki bi nas lahko popeljal v lepšo prihodnost, že zamudili? Še huje: mar za njim že lep čas tečemo, kot je tekla Francka za vozom?
Že več dni zapored smo priča grozljivim prizorom, ko so bolniki vseh starosti stali na mrazu in čakali na zdravnika. V Sloveniji je menda že okoli 140.000 ljudi brez družinskega zdravnika. Grozljiva številka ob dejstvu, da, po drugi strani, še zmeraj do onemoglosti plešemo! Kljub milijardam, ki potonejo v zdravstvo, je stanje vsako leto slabše.
Predsednik kluba SBC Joc Pečečnik je danes dejal, da je nastopil čas, da končamo z “logiko trdega socializma”, ki ne učinkuje nikjer v razvitem svetu. Končnooooooooo!
A odgovora na vprašanje, bo Francka ujela zadnji vlak, ki nas bo odpeljal v civilizacijo, kljub Pečečnikovim besedam žal, še zmeraj nimam.
Tudi prepad med političnimi nasprotniki in ne nazadnje med generacijami se vedno bolj poglablja, vedno manj je mostov in vedno bolj nas ogrožajo konkretne grožnje s smrtjo in nasiljem.
Poslušam mlade, ki pojma nimajo o osamosvojitvi, o Jožetu Pučniku! Še huje; prepričani so, da je bila odločitev za samostojno Slovenijo velika napaka. Preveč jih je, ki verjamejo, da je bila partizanska ”zmaga” v Dražgošah nekaj svetega. Pa bi hitro našli pričevanje Franca Kavčiča, če bi le malo pobrskali po Googlu! Prava resnica o tej ”slavni” bitki, ki so jo visoki predstavniki vlade, takoj po novem letu, počastili tudi letos, je grozljiva!
Kje so časi, ko smo občudovali takšne, kot je bil moj sošolec Metod? Pri dobrih dvanajstih (12) letih se je sam lotil zidave hiše, ker je postalo življenje ob očetu alkoholiku nevzdržno! Ni jamral, ni protestiral – ukrepal je, če je hotel, da preživi nasilje, ki ga je doživljal. Čeprav morda ni postal to, o čemer je sanjal v otroštvu, je bila njegova življenjska pot vredna vsega občudovanja! Nikoli ni čakal, da mu ”pravice” padejo v naročje, sam je zagrabil bika za roge in si pomagal!
Tisti, ki je izumil permisivno vzgojo je zajebal življenje na zemlji na ravni črti!
Zadnjič zasledim med t. i. ”pravnimi nasveti vprašanje nekega podnajemnika. Piše, da se je odlomila kljuka pri vhodnih vratih, da je najemodajalec že dlje časa službeno odsoten in zato od njega ne more zahtevati, da jo zamenja. Sprašuje, ali ga naj toži, če se zgodi, da ponoči kdo vdre v stanovanje, ker se vrata ne morejo zapreti? Kljuka v Merkurju stane cca 13.99 €. Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal?
Bolj ali manj pogosto nam pridejo na ušesa zgodbe o posameznikih, ki so pljuvali po učiteljih, jih brcali, žalili, pošiljali v p***o materino, o njih grdo govorili na družabnih omrežjih. Družba je za njihovo izprijeno ravnanje našla na tisoče izgovorov. Da bi jim kdo navil ušesa? Lepo vas, prosim! Niti v najbolj drznih sanjah ne!
Pred dnevi smo onemeli zaradi učenca nekje z Obale, ki se je sošolca lotil s kladivom. Pri sebi pa je imel celo spisek, koga vse bo pobil …
Vse je postalo dovoljeno. So psihologi in psihiatri tako rekli. Ali pa odvetniki, ki so jih starši nadobudnežev pripeljali s seboj v šolo, da so potem družno stiskali v kot učitelja, ki je, tako so trdili, po ”krivici”privil poredneža.
Dolžnosti so bile marsikje malodane čez noč črtane iz besednjaka, pravice pa so se vanj zapisale z velikimi, bleščečimi črkami, vidnimi že od daleč.
Hočem in zahtevam pa sta postala šlager sezone!
Ko so se mladi veselo vpisovali v študijske programe, za katere se je vedelo, da nimajo nobene prihodnosti, se je molčalo. In molk so si mladi pač predstavljali, da bo že kako! Če mami in oči lahko vse zrihtata, bo pa še država!
Nekaj zadnjih desetletij smo živeli visoko nad oblaki. Nevladne organizacije so rasle kot gobe po dežju, one man band kulturne ustanove pa prav tako. Zdelo se je, kot da ima ta država v roki lonček kuhaj, če pa tega ne, pa vsaj Jezusov recept, kako z nekaj ribami in kosom kruha nahraniti lačno množico.
Kje so meje raztegovanja elastike?
Slovenija ima pri dobrih dveh milijonih prebivalcev več kot 650 režiserjev, več kot 300 pisateljev, koliko je slikarjev, kiparjev, glasbenikov, mi ni uspelo najti podatkov. K tem uradnim številkam je treba prišteti še samouke vseh vrst, ki jih prav tako ni malo! Ali lahko v kruti konkurenci zaslužijo toliko, da spodobno živijo? Težko. Če je povprečna plača raziskovalca v Evropi 1.500 evrov (vir: dr. Borut Štrukelj v intervjuju v Nedelu), se bojim, da je kolač, ki si ga razrežejo umetniki, še veliko tanjši.
Komu je danes mar za umetnost? Še pohištveni industriji ne, saj so knjižne police že davno tega črtali iz klasične ponudbe regalov za dnevne sobe!
Kaj počnejo državljani, ki ne hodijo v gledališče, ne berejo, ne obiskujejo koncertov?
Mar zgolj tapkajo po telefonu in čohajo psa?
Pravijo, da imamo danes zelo lahkoten odnos do smrti. Še nekateri upokojenci iz ”visokih krogov” se zelo zagnano zavzemajo za evtanazijo. Moja soseda Mica pravi, da verjetno ne zase, temveč za druge …
Roko na srce: lahkoten odnos do smrti si lahko privošči le generacija, ki je odraščala ob cenenih holivudskih filmih in ob videoigricah, v katerih so smrt, kri in orožje nekaj luštnega, kar prinaša zgolj vzburjenje, užitek in potešitev v urah, ko se človek nima kam dati.
Osebno o smrti ne morem niti razmišljati. Preveč hudega sem doživela, ko se nam je zgodila v družini. Da bi grozila s smrtjo nekomu, ki nima rad istih stvari kot jaz?! Skregano z vrednotami, ki jih imam!
Že vrsto let spremljam družabna omrežja. Človek bi mislil, da bo v dopoldanskem času manj ”frkerja”, pa ga je več kot popoldne, ko se iz služb vrne ”delovno ljudstvo” in šolarija ….
Kdo ima, poleg nas, upokojencev, še čas zanje?
Miloš ne. Že zarana priskoči na pomoč očetu v hlevu. 25 glav živine je pač treba nafutrati, anede? Brez dela ni jela, pa še krave bi pocrkale. Potem sede v avto in se skupaj z bratom odpeljeta na šiht. Šef v arhitekturnem biroju bi ju gledal postrani, če bi brskala po telefonu.
Na družabnih omrežjih bi vsi ”reševali svet”. Morda ”rešiteljev” tudi zato kronično manjka v realnem življenju?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
