Filmi, TV nadaljevanke …
Nedavno so me povabili na modrovanje o tem, kako vplivajo na naše razmišljanje filmi in TV nadaljevanke. Nek starejši gospod, ki so mu odnos do Indijancev krojili filmi o Winetuju, je zelo resno razlagal, da je bil leta in leta sveto prepričan, da je bilo vse, kar je videl v tistih filmih – resnično.
Beseda je potem nanesla na hollywoodske, tako imenovane ”božične filme”, ki še danes oblikujejo predstavo o Ameriki, mnogim, ki jih radi gledajo.
Lucija, ki se je nedavno vrnila s službenega potovanja po Kitajski in delno po Indiji, ni mogla razumeti, da v Evropi hočemo iztrebiti krave, ker preveč onesnažujejo ozračje, na Kitajskem pa sonce komaj kdaj posije skozi smog, ki ga je v mestih vse polno, pa jim nihče ne upa nič reči. Ko je spregovorila o onesnaženosti rek v Indiji, ji zbrani niso mogli niti verjeti. Sploh pa ne tisti, ki vidijo Indijo le skozi oči različnih gurujev, ki mešajo glave Evropejcem s tisoč in eno vrsto duhovnosti in meditacij.
Veliko polomljenih kosti so ”prinesli” različni mladinski skejtarski filmi, nekateri mladi (Rudi), so bili prepričani, da jim podobne vragolije lahko uspejo tudi v realnem življenju in to brez treninga!
Kar nekaj časa smo namenili turškim (in še kakšnim) nadaljevankam. Turške so, po besedah tistih, ki poznajo tamkajšnjo kulturo (jaz je ne!), strel v koleno, saj so svetlobna leta stran od resničnosti običajne turške ženske in tudi moškega.
Hollywoodska filmska industrija, ki že dolga desetletja oblikuje svoje zveste spremljevalce, je v njihovih glavah utrdila misel, da so Američani, vitki, lepi, postavni, da lahko tečejo maratone, medtem ko lovijo morilce v visokih petkah, da se Američanke prebujajo naličene in urejene, itd. itd.
Skratka, po več kot dveurnem debatiranju smo prišli do spoznanja, kako dobro bi bilo, da bi o tej fikciji, ki nam preko filmov dolgoročno maliči podobe o svetu in o ljudeh, spregovorili tudi v OŠ.
Otroke že zelo zgodaj ”zastrupljamo” z različnimi risankami, z junaki pa se še hitreje poistovetijo kot odrasli.
Beseda je, resda bolj sramežljivo, nanesla tudi na obilico tako imenovanih partizanskih filmov, ob katerih so starejši odraščali in iz njih pili osnovno znanje ter predstave o NOB. Bili smo sklepčni, da so filmi izkrivili marsikatero zgodovinsko dejstvo, a kljub temu je večina menila, da si jih bo, že zaradi nostalgije, zelo rada ponovno ogledala, če bo, seveda, za to ustrezna priložnost.
V nadaljevanju sem spregovorila o higienskih in intimnih zadevah prednikov, ki so zaznamovali polpretekli čas. Pripovedovala sem jim zgodbe iz ”prve roke”, ob katerih so nejeverno zmajevali z glavami. Med njimi je bila tudi zgodba o spodnjicah. V okolici Žirov je bila ena od gospodaric na večjem gruntu znana po svoji dobroti. Kar je imela, če je le lahko, je delila z deklami, ki so bile pri hiši. Tudi spodnje hlače. Teh sicer med tednom, pri delu in tudi sicer ženske niso nosile, so si jih pa nataknile za k maši. In gospodarica je šla vsako nedeljo k prvi jutranji maši zato, da je lahko, ko se je vrnila, svoje spodnjice posodila dekli, ki je tisto nedeljo prišla na vrsto zanje.
Omizje ni vedelo, kako so v času pred drugo vojno, marsikje pa še po njej, ”pomivali” jedilni pribor. To so bili časi, ko so le redkokatere hiše imele vodo napeljano v vežo ali v kuhinjo. Ponjo so hodili k studencu ali vodnjaku. Po kosilu so uporabniki polizali krožnik in žlico, tako da pomivanje sploh ni bilo potrebno, žlico pa so zataknili v poseben zatič, pod mizo.
Ena od udeleženk nam je potem zaupala domačo anekdoto. Po ogledu nekega ljubezenskega filma sta šla žena in mož spat v želji, da bi v postelji ponovila nekatere stvari, ki so jima bile v filmu všeč. ”Ja, pojdi najprej pod tuš!” je žena prosila moža. On pa jo je začudeno zavrnil: ”Zakaj le? Tudi v filmu je šel on direkt iz službe pod rjuhe!”
Slovenski filmi, za druge ne bom dala roke v ogenj, v filmskih upodobitvah, ko gre za spolnost, le-to upodabljajo skozi oči sodobnega človeka. Kar pa je včasih skregano s kruto resničnostjo minulega časa. Predniki niso poznali zobne paste, prav tako niso skrbeli za čistočo, kot skrbimo danes. Dentisti so bili med Slovenci zelo na redko posejani, zobe so pulili tako imenovani šintarji ali kovači. Pogosto so izgubljali zobe že pred poroko, tako da so bila ”škrbasta usta” prej pravilo kot izjema. Ženske niso nosile modrčkov, denarja za spodnjice ni bilo niti pri moških. Moške hlače ”za vsak dan” niso poznale zadrge, namesto žepov so bile le ”luknje”, da so se moški lažje praskali med nogami, kjer jih je zaradi nečistoče pogosto močno skrbelo. Tudi rjuhe in ostalo posteljno perilo so prali zelo poredko. Še v času moje mladosti, dokler starši niso v poznih 60 letih kupili pralnega stroja, je bila že misel na ”posteljno žehto” precej mučna.
Danes, ko se preoblačimo tudi po večkrat na dan, si niti predstavljamo ne, kako močan je bil včasih telesni vonj, ki so ga oddajali ljudje. Spominjam se zgodbe neke osnovnošolke. Imela je težave s pljuči, rahitičnostjo, tudi z njenim črevesjem ni bilo vse, kot bi moralo biti. Sedela je v prvi klopi, in ko je imela učiteljica menstruacijo, je nekoč izgubila zavest. Ko so jo doma potem vprašali, zakaj se je to zgodilo, je odkrito povedala, da je učiteljici smrdelo med nogami in zaradi tega ni mogla več dihati. Pa jim ni bilo prav, ker so menili, da se o teh rečeh ne govori na glas. Da se mora molčati in vdano potrpeti.
Skratka, kaj sem hotela reči? Predvsem to, da filme, reklame, zgodbe različnih vplivnic, politikov in še koga ne jemljite preveč resno.
Če vremenarji trdijo, da zunaj sije sonce, vi pa vidite, da dež pada kot za stavo, lepo prosim – vzemite s seboj dežnik!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
