Družina Cerar je močno zaznamovala čas, ki ga živimo. Najprej v športnem smislu, saj sta bila tako Miroslav (Miro) Cerar starejši kot njegova življenjska sopotnica Zdenka Cerar odlična športnika. Miro je postal eden naših največjih športnikov doslej, ki je posegal po Olimpu, medtem, ko se je Zdenka v času njegovih največjih uspehov posvetila družini, sinu in dvema hčerama. Kasneje je tudi sama postala ena najbolj znanih slovenskih pravnic z odlično kariero kot generalna državna tožilka in tudi kot pravosodna ministrica. O svojih starših, o svoji družini je marsikaj zanimivega povedal in razkril tudi dr. Miro Cerar mlajši. Z njim smo intervju posneli v Šentjurju, v Ipavčevi sobi prekrasnega protokolarnega in muzejskega objekta.
V uvodu prvega dela oddaje nam je povedal, kako se je konec 80-ih let prejšnjega stoletja vključil v prizadevanja za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Razkril je marsikaj zanimivega o svojem sodelovanju pri pisanju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter naše Ustave. “Bil sem tajnik oziroma sekretar skupine vrhunskih pravnikov, sociologov in filozofov, ki je v gradu Podvin pisala osnutek Temeljne ustavne listine in Ustave,” nam pove in doda, kako napeto je bilo prvega dne osamosvojitvene vojne, ko je bilo potrebno zavarovati pomembne pravne akte. “To je bilo obdobje, ko smo vedeli, da delamo nekaj smiselnega, da se moramo demokratizirati, da Slovenija mora postati pravna država, da gremo v neko novo zgodbo, ki jo Slovenci potrebujemo. Torej, da postanemo samostojni. To je bil velik izziv,” pove. Vprašali smo ga, kakšen je njegov pogled na prehojeno pot naše Slovenije, tudi, če so se njegova pričakovanja uresničila. “Po tridesetih letih imamo vsi nekako mešane občutke. Objektivno gledano moramo biti z marsičem zadovoljni, tudi v materialnem smislu smo bogatejši kot prej. Po drugi strani pa ugotavljam, da nismo tudi duhovno zrasli. Če pogledam politični prostor, lahko rečem da je trenutno stanje z vidika politične kulture izredno slabo, morda tudi na nižji stopnji kot je bil pred tridesetimi leti. Stalni konflikti, ideološki in kulturni boj… In to se stopnjuje… Če dopustimo, da se bo takšna politična zgodba odvijala naprej, da se pravzaprav odrečemo še demokraciji in pravni državi, socialnim in drugim vrednotam, potem vse tisto, za kar smo se zavzemali pred tridesetimi leti, ko smo ustanavljali državo, izgubimo,” je le nekaj misli našega sogovornika v prvem delu pogovora, ki se je nadaljeval bolj v športnem oziroma družinskem vzdušju. Povedal nam je, kako je bilo odraščati v družini večkratnega olimpijskega, svetovnega in evropskega prvaka v gimnastiki, kako je potekalo njegovo šolanje, poklicna pot, zakaj se je v glasbeni šoli učil igranja na harmoniko, kako se je naučil igranja na kitaro in še marsikaj zanimivega. “Cela naša rodbina ima športne gene, seveda ne tako močne, kot jih ima naš oče, ki je resnično športna legenda v svetovnem merilu. Bil je enkraten. Zelo pa sem hvaležen staršema, tudi moji sestri, da nikoli nismo čutili, da bi morali biti tudi mi tako uspešni. Sami smo iskali svojo pot.”
Še marsikaj zanimivega boste lahko izvedeli o športni poti slavnega telovadca, tudi v kakšnih razmerah je treniral, kako je domov prihajal s krvavimi žulji in tudi par njegovih spominov s tekmovanj, na katerih je očeta spremljal. Predvsem na njegovem zadnjem svetovnem prvenstvu v Ljubljani, ko je osvojil zadnjo zlato medaljo. Kako velik vpliv in ogled v svetu je imel njegov oče, pove tudi obisk mnogo let kasneje na Japonskem, ko je Miro Cerar mlajši obiskal takratnega predsednika japonske vlade in ga je ta najprej povprašal po očetu.
Veliko lepih besed je naš sogovornik namenil tudi svoji mami Zdenki, ki je bila zanj človek z veliko začetnico. Pravzaprav za vse, ki so jo poznali. Opisal je tudi njeno poklicno pot. Par besed pa je povedal tudi o uspešnem nastopu naših športnikov (ki bi jih nekateri radi delili na “naše in nenaše”) na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu.
V 2.delu pogovora boste lahko slišali še marsikaj zanimivega o zakulisnem dogajanju v slovenski politiki, o vodenju vlade, o sodelovanju s Šarčevo vlado, o tem, zakaj ni želel biti del Janševe vlade, zakaj je zapustil vrste SMC in še marsikaj takega, kar je povedal prvič in bo povedano marsikaterega zelo presenetilo.
