Morda niste vedeli: Humanitarno društvo AIDA

„Dokler ste vi, smo tudi mi,“ so zaključne besede predsednika Humanitarnega društva Aida Edisa Jašarevića. Pogovor z našimi tremi gosti, omenjenim Edisom, z njegovo partnerico Ermino Pačavar in s Sevludinom Abdićem smo opravili na zadnji dan muslimanskega praznika ramazan. Torej dan pred današnjim ramazanskim bajramom. Ramazan je deveti mesec v muslimanskem koledarju, v katerem se muslimani postijo. Ramazanski post, ki se konča s praznikom ramazanski bajram, je četrti od petih stebrov islama. To je tudi čas duhovnosti in očiščevanja. V času praznika se postijo od sončnega vzhoda do zahoda. Sledi tri dni ramazanskega bajram, ki predstavlja konec posta.

Vsi naši tokratni sogovorniki so soustanovitelji Humanitarnega društva Aida in imajo svoje korenine v Bosni. Medtem, ko se je Ermina rodila v Sloveniji, sta Edis in Sevludin k nam prišla po letu 1991. V prvem delu je Ermina opisala svoje življenje in navade v Zasavju v družini očeta rudarja, Edis in Sevludin pa sta na kratko opisala svoji življenji v Bosni, prihod v Slovenijo oziroma v Trbovlje in privajanje na drugačno okolje. Oba sta namreč v Bosni živela na vasi. Vsi so si tu ustvarili novo življenje. Ermina in Edis imata tri, Sevludin s svojo ženo iz Bosne pa dva otroka. „Spoznal sem jo prek špegla oziroma ogledala,“ nam je v šali povedal Sevludin. Seveda nam je moral svoje besede malo pojasniti. Ko je bil pred leti na obisku v rodni Bosni, kamor se rad vrača, je šel k frizerju, kjer je spoznal svojo zdajšnjo ženo, ki mu je uredila frizuro. „Tako da sem jo res prvič videl v ogledalu,“ se pošali. Omenili smo že, da imata Ermina in Edis tri otroke. Njuna osemnajstletna hči Aida, po kateri je društvo dobilo ime, je hudo bolno dekle, ki je priklenjeno na invalidski voziček in nikoli ne bo mogla živeti brez pomoči drugih. Njuno pripovedovanje o njej, njeni bolezni in ljubezni, ki jo cela družina čuti do nje, je iskrena in nikogar ne pusti ravnodušnega. Morebiti sta se tudi zaradi bolezni v družini, skupaj s Sevludinom in drugimi člani društva, odločila, da se bosta zavezala humanitarnosti oziroma pomoči drugim.

V nadaljevanju naše oddaje so spregovorili o prvih začetkih društva, o svojem humanitarnem delu in projektih, ki so jih s pomočjo dobrih ljudi uspeli realizirati. Čeravno imajo sedež društva v Trbovljah, delujejo po celotni Sloveniji. Tudi v času naše priprave na snemanju v njihovih pisarni, ki je hkrati tudi skladišče za oblačila in hrano, je Edis, katerega telefonska številka je javno objavljena, prejel klic oziroma eno od mnogih prošenj za pomoč, tokrat iz Dravograda. Vsi se zavedajo, da vsem ne morejo pomagati, se pa trudijo, da jim to kar v največji meri uspe. Ko smo jih vprašali, ali vedo, koliko ur so v zadnjem letu namenili humanitarnosti, nam je Sevludin v imenu vseh povedal naslednje: „Radi pomagamo in nas ure, ki jih namenjamo humanitarnosti sploh ne zanimajo. Če imam čas, pomagam, če ga nimam, pokličem Edisa in pomaga on. Kdaj drugič je obratno.“

Pomembno je še nekaj kar so povedali ob koncu oddaje: „Skupaj smo močnejši.“ Zato ne čudi, da so sodelovali tudi na 10.zasavskem humanitarnem teku za deset oseb s cerebralno paralizo. Med njimi se je pomoč zbirala tudi za Aido, hčerko Ermine in Edisa, za katero sta v času našega snemanja skrbela njena brata.