Ko dvomi rešijo življenje

milena_miklavcic_petpredpeto

Zadnje čase srečujem vedno več takšnih, ki so nasedli, ker so nekomu slepo verjeli. Pa ni pomembno, ali so bili to virtualni guruji, »znane osebnosti«, ugledni strokovnjaki ali le sosedova Ančka. Kje so časi, ko so nas starši pošiljali v življenje z rekom: »Trikrat premisli, preden kaj storiš!«

Najraje imam tiste, ki me prepričujejo: »Bo že tako prav, saj je tam in tam to pisalo!« Kot da ne bi že tisočletja vedeli, da papir vse prenese! Prav tako ni vse, kar je dobro za druge, odlično tudi zame, za nas! Kako bi, denimo, stlačila nase najlepšo oblekico na svetu v številki 38, če pa imam zanjo več kot deset kilogramov preveč? Ne gre, pa če se še tako trudim.

Ja, ja, ja, vem, zaradi obremenitev in prezaposlenosti ni časa za trezno ukrepanje, pa tudi ponudbe je toliko, da glava boli! A vseeno: zakaj bi se odločali na vrat na nos? Zakaj ne bi dvakrat ali trikrat premislili namesto nobenkrat?

Osel gre brez potrebe vedno znova na led.

Betki so dvomi rešili življenje. Lansko leto, sredi največje mizerije s covidno karanteno, ji je uspelo najti dermatologa, da mu je pokazala kožno znamenje, ki ji ni bilo najbolj všeč. Pa je ta zamahnil z roko, češ, po nepotrebnem vas skrbi. Še dobro, da je v njej tičal malo večji ščepec nejevernega Tomaža. Po temeljitem razmisleku se je odločila za še eno mnenje. Pri nas v Žireh takšni odločitvi pravijo, da se »za vsak slučaj še mački breznajo«. Kar koli to že pomeni. Dermatolog številka dve jo je nemudoma poslal na onkološkega z besedami: »Upajva, da boste prišli še pravočasno.«

Zadnjič sem z veseljem prebrala intervju z osemnajstletno Isabelo Sofio Antunović, ki vari kombučo. Nikoli ni obiskovala redne šole, a se je vseeno lotila podjetništva, kar je za naše pojme in razmere, kjer je diploma kraljica vseh kraljic, skregano z zdravo pametjo. Še sreča, da je odraščala v ZDA, kjer, tako pravi, bolj kot »papirje« cenijo znanje in izkušnje. Ob njeni zgodbi sem se spomnila Klare, ki je vrsto let delala kot kuharica na neki manjši podružnični šoli. Malodane vse, kar so otroci pri malici in kosilu pojedli, je bilo domače, prineseno z njenega vrta. Vsi so bili zadovoljni: otroci, ker so ob jedi uživali, in tudi ona, ker je imela, potem ko so njeni lastni otroci odrasli in šli po svoje, kaj početi. Potem pa se je na matični osnovni šoli zaposlila nova vodja šolske prehrane, ki je dosledno sledila pravilom HACCP-sistema. Jedilniki so morali ustrezati biološkim, energijskim, psihofizičnim in prehranskim potrebam in navadam učencev, vse skupaj pa je moralo biti v skladu z Zakonom o šolski prehrani v letnem delovnem načrtu. Zalomilo se je že, ker Klara ni imela ustrezne izobrazbe, nobenega potrdila, da je za kuharico sploh primerna. Ko se je začelo šušljati, da bo morala oditi, so se starši uprli in stopili na njeno stran. A ni nič pomagalo. Zakon je zakon, pravila so pravila. Po novem so otrokom vozili hrano z matične šole, v kakšnem stanju je prišla do petnajst kilometrov oddaljenega cilja, si lahko le predstavljate … Pomembno je bilo, ker smo pač bolj papeški od papeža, da je bila pripravljena pod budnim očesom stroke.

Kitajski pregovor pravi: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!« No, sem in tja se lahko tudi Kitajci zmotijo. Ne verjamete? Vprašajte Egona.

Pred kakšnimi desetimi leti mu je babica podarila parcelo. Z ženo, oba sta bila polno zaposlena, sta se odločila, da vse, kar je bilo povezano s hišo, ki sta jo nameravala zgraditi, prepustita prijatelju arhitektu. Želela sta le, da bo njun novi dom lep in skladen z naravo, ki ga bo obdajala. Ga ni bilo, ki jima ni bil na vselitvenem žuru iskreno in od srca nevoščljiv! Potem pa se je začelo. Najprej ju je zmotilo, ker je bila kopalnica le spodaj, pa še ta je bila, malo tudi zaradi ogromnega dnevnega prostora, zelo majhna. Pralni in sušilni stroj je na njuno žalost pač romal v sobico za fitnes. Sicer prekrasna galerija, ki je ponujala nepozaben pogled skozi panoramsko okno na vas, je dopuščala le tri sobice. Malo daljšo posteljo, Egon je bil nekoč košarkar, so komaj komaj stlačili v največjo. Potem je prišel na obisk njegov brat. Ko je ponoči šel na stranišče, je pozabil, da stopnišče nima ograje. Zgrmel je na tla, posledice padca so bile zoprne: zdrobljene kosti komolca. Kljub ogorčenemu nasprotovanju arhitekta so namestili ograjo. Da je ta potem kvarila »estetski videz prostora«, se Egon ni dosti sekiral.

Za piko na i so se paru najavili še dvojčki! Kam ju dati v sicer ogromni hiši, a s komaj kaj prostora? Edina sobica, ki je bila na voljo, je bila velika le 3 x 4 m2. Ko so vanjo stlačili dve postelji in še večjo omaro, je bila videti kot skladišče. Dvojčka sta že veselo racala, ko se je najavil še en član družine. Kam z njim? Kje bo spal? Hiša je bila resda lepa in unikatna, a čisto nepraktična za več kot dva človeka. Odločitev, ki je padla, ni bila lahka. Za pol leta so se preselili k tašči in tastu, notranjost hiše pa so gradbeniki ob budnem očesu tasta dodobra preuredili. Žrtvovali so galerijo, prestavili stopnice, naredili betonsko ploščo, obe garaži pa spremenili v sobi za goste. Z malo treznosti je hiša končno postala dom z dovolj prostora in udobja za vse člane. Je pa res, da je, po drugi strani, izginila z internetnih strani, kjer so predstavljali najmodernejše stavbne dosežke 21. stoletja.

Ob trideseterem rojstnem dnevu naše mlade, a precej nore države smo imeli tudi proslavo. Verjetno bo spomin nanjo prej ali slej zbledel, kar je logično, močno pa dvomim, da bo zbledela »Zdravljica«, ki ji je s svojim brezčasnim sporočilom režiser Mitja Okorn vdihnil dušo in srce. Z izbranimi arhivskimi posnetki nam je predstavil temeljno idejo evropskega povezovanja ter življenje v miru, sožitju in spoštovanju.

Ko sem brala različne odzive po družbenih omrežjih, sem imela sem in tja občutek, da zaradi sovraštva, ki se razrašča kot nasad konoplje, počasi izginja zdrava pamet.

Slovenec bi pa včasih res raje crknil kot pohvalil tistega, ki ni iz njegovega mehurčka.

A ker je vsaka, še tako slaba stvar za kaj dobra, bi lahko predlagali virtualnim gurujem, »znanim osebnostim«, uglednim strokovnjakom ali le sosedovi Ančki, da v svojem komuniciranju s tistim delom javnosti, ki slepo sledi vsemu, kar rečejo, pogosteje spomnijo, da je, konec koncev, vsak od nas sam svoje sreče kovač. In biti ovca, ne le na političnem parketu, ampak tudi sicer, ni tisto, kar bi si želeli tako za sedanjost kot za prihodnost.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh