Šalabajzerji in vsi drugi
Ker sem že dolgo na tem svetu, lahko mirne duše rečem, da ne pomnim, da bi bil prepad, ki loči stroko od navadnih državljanov – rečemo jim tudi laična javnost –, včasih tako globok, kot je danes. Zdi se mi, da smo še pred dvajsetimi, tridesetimi leti precej bolj zaupali tudi lastni presoji, intuiciji, če hočete. Vsaj v nekaterih rečeh, žal pa ne v vseh.
Spominjam se časov, ko so starši veliko manj stegovali jezik, kot je to v navadi danes. Nadobudna šolska stroka je bolj ko ne sama določala, na katero srednjo ali poklicno šolo se bodo vpisali učenci. Če je učitelj rekel, da boš krasna šivilja, niso pomagale ne solze, ne jok, ne beg od doma. Šiviljska šola ti je bila usojena in pika. Otrok, ki so jim zafrknili življenje, ni bilo malo.
Janezek se je že od mladih nog navduševal nad pogumom fantov, ki so bili bitke na frontah prve svetovne vojne, za tistih šest, najpomembnejših iz druge, pa mu je bilo mar toliko kot za lanski sneg. Njegov razrednik je zato trmasto vztrajal, da se bo vpisal na gimnazijo le »preko njegovega trupla«. Še dobro, da je ubral ovinke: med počitnicami si je našel delo v avtomehanični delavnici, kjer je pomagal in si služil žepnino tudi jeseni, ko je že zdavnaj drgnil klopi na eni od gimnazij. Postal je cenjen in priznan strokovnjak za zgodovino, česar mu razrednik, ki mu je strokovno določil, da je zanj primerna le avtomehanična, ni nikoli odpustil.
Že skoraj petdeset let živimo v hiši, ki takšne, kot jo imamo, sami ne bi nikoli – ampak res nikoli – zgradili. A je žal v tistih davnih časih tako imenovana stroka ostro in brezkompromisno nasprotovala vsaki samoiniciativni ideji. Še več: stroka je prihajala na gradbišče z metrom v roki in do centimetra natančno merila razdalje med okni in vrati. Ker če ni bilo vse točno po načrtu, smo se lahko poslovili od posojil, ki smo jih za dokončanje naložbe krvavo potrebovali. Stroka je kriva, da imamo danes povsod po Sloveniji na desettisoče visokopritličnih hiš, ki niso ne tič ne miš: v pritličju so kleti, največkrat nabasane z neuporabno šaro, sledi nadstropje, v katerem se biva, nad glavami pa zija prazna in neizkoriščena podstreha, ki jo najpogosteje uporabljajo le netopirji in miši. Otroci, ki bi si v njej zgradili stanovanje, so raje odšli na svoje.
Gospodje, ki so bili rojeni tudi še v šestdesetih letih, so bili vzgojeni kot strokovnjaki za vse! V Žireh, denimo, je bila večina moških polovico dneva čevljarjev, preostalo polovico pa vse drugo. Ko smo zidali, so se prelevili v priročne, marljive in iznajdljive zidarje, vodovodarje, mizarje, izdelovalce stopnic. Malodane vsak je znal praktično vse. Njihovi sinovi in hčere so šli potem študirat v želji, da pa njim v življenju ne bo treba »toliko delati«. Škoda, da smo si s takšno vizijo zažagali lastno vejo!
Marsikje očetje še zmeraj, kljub visoki starosti, obrezujejo drevje, polagajo tlakovce okoli hiše, popravljajo vnukom kolesa, če se polomijo … V želji, da bo otrokom lepše kot njim, znanja niso prenesli nanje.
No, v Žireh so bili doma tudi naivni slikarji. Tako so jim rekli. Dopoldne so izdelovali čevlje, popoldne cerahali, pod večer so slikali. In to, kar so namalali, ni bilo poceni. Njihove slike še danes visijo po galerijah od Japonske do Amerike. Je pa tudi res, da so pravi slikarji zviška gledali nanje.
Nekje v Sloveniji je bila nekoč gostilna, ki je daleč naokoli slovela po svoji kulinariki. V kuhinji se je vrtela Ančka, preprosta, sodeč po njenih šolskih spričevalih, tudi neuka ženska. A imela je prefinjen občutek za kuhanje domačih jedi, kar se je poznalo tudi v lastnikovi denarnici. Potem pa je prišlo obdobje, ko je moral imeti vsak, ki je zasedal odgovorno delovno mesto, ustrezno izobrazbo. Ki pa je Ančka ni imela. Lastnik gostilne je dobil novo, šolano moč, žal pa v praksi ni segla Ančki niti do narta, kaj šele do kolen. In ker slavna kuharica ni več hotela igrati druge violine, se je poslovila. Kuhinja, priljubljena daleč naokoli, je izgubila dušo. Danes je tam le še bife.
Kot mlada, nadobudna pisateljica sem z največjim veseljem obiskovala različne literarne delavnice. Malo zaradi druženja, malo zaradi novih znanj. Tam sem spoznala fanta, prav tako mladega in prav tako nadobudnega. To, kar je napisal, sem požrla na mah. Pisanje je bilo zmes drznosti, erotike s ščepcem vulgarnosti (a ne pretirane) in z veliko osebnega, zelo izrazitega sloga. Potem pa ga je nekoč vzel v roke mentor, češ, iz tebe bom naredil znanega in uspešnega pisatelja. Še zmeraj – vsaj sem in tja – preberem skrpucalo, ki je nastalo kot posledica njunega plodnega sodelovanja. Boli me srce ob misli, da si je dal vzeti dušo in privolil v kompromise, ki so pokopali njegovo ustvarjalnost.
V dolgih letih, ko sem zbirala zgodbe, ki so govorile o skriti intimnosti, sem naletela na veliko posameznikov, ki so vedeli marsikaj. Svoje ustne ali celo zapisane informacije so z veseljem delili z menoj. Tudi sicer so mi pomagali, da sem našla pot do tistih, ki so mi še dodatno razširili znanje. V Žireh sta takšno mentorsko nalogo, med drugimi, opravljala Janko Poljanšek – Modrjanovc in Alfonz Zajec. Bogato znanje o domačem kraju, tudi tisto, kar je strašno zanimala mene, sta imela v malem prstu. Na papirju nista bila strokovnjaka, v resnici bi pa težko našli večja od njiju.
Opažam – in to me zelo boli –, da je med stroko in laično javnostjo, ki ji zaradi svojih zapisov o »spolnosti nekoč« tudi pripadam, bolj malo ali nič stičnih točk. Želje po sodelovanju. Če bi se eni in drugi povezali med seboj, morda ne bi tratili časa z odkrivanjem tiste tople vode, ki so jo laiki že zdavnaj odkrili. Več o teh povezavah razmišlja in tudi piše dr. Zdravko Mlinar.
Je pa zanimivo: malodane vsepovsod so nas polna usta stroke, le na področju znanja in ukrepanju o covidu ne! V tem primeru pa naredimo vse, da stroko čim bolj poteptamo in laike, ki o covidu največkrat govorijo neumnosti, povzdigujemo v nebo.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
