Do kod sežejo moji spomini?
Z vnukom sva sedela ob napihnjenem bazenu, ki ga imamo na terasi. Sonce je pripekalo in v času, ko so v njem čofotali ta mičkeni, sva se pogovarjala o tem in onem.
»Spomnim se, da so na tem mestu še lani stala korita za rože,« je dejal. »Predlani pa smo tam, ob cipresi, metali na koš, ki smo ga kasneje prestavili na dvorišče,« je modroval.
»Kaj pa predpredpredlani?« sem ga pobarala. Odkimal je z glavo. »Pojma nimam. Takrat sem bil še premajhen, da bi si lahko kaj zapomnil.«
Najin, na videz povsem vsakdanji klepet mi je dal veliko misliti. Nenehno se mi je postavljalo vprašanje, kako daleč segajo moji spomini.
Božemili! Ne v katero leto, temveč v katero stoletje!
Živeli smo v manjšem kraju z veliko na novo zgrajenimi hišami. Pred vsako so na skrbno urejenih gredicah rasle rože, tudi na oknih jih je bilo obilo, a najpomembnejši je bil zelenjavni vrt. V trgovini je mama kupovala le najnujnejše, drugo je pridelala doma. Na največji gredi se je košatil krompir. V poletnem času bi ga lahko pobral hudič, če ga ne bi obilo potresali s pantakanom. Boj proti koloradskemu hrošču je bil z njegovo pomočjo učinkovitejši! Ure in ure – pa kaj ure, dneve! – sem preživljala pri nabiranju teh hroščev. Roke smo si umivali zaradi njih in ne zaradi belega prahu, ki je zastrupljal ne le zajedavca, tudi zemljo. Če samo pomislim, s kakšno nevedno nostalgijo in hrepenenjem bi se danes marsikdo preselil v tiste čase! Brrr!
V »asfaltni eri« si težko predstavljamo, da so bile še pred štiridesetimi in več leti malodane vse poti, tudi lokalne ceste, makadamske. Poleti, po kakšni nevihti, se je na njih nabralo obilo luž. V topli mlakuži smo potem cepetali in uživali. Tudi potočkov, ki so z leti izginili neznano kam, je bilo nič koliko. V nekaterih so živeli raki, v druge se je zlivala gnojnica, ki je na kmetijah prosto tekla po travniku za hlevom in se potem izlivala tja, kamor se je pač lahko. Na vsake toliko časa je izza ovinka prifijakal kakšen kmet iz Primorske, ki je prodajal vino. A več kot z vinom je zaslužil z italijanskimi bomboni, zavitimi v šumeč, živobarven papir, ki smo jih, enega po enega, za več nismo imeli dinarjev, kupovali otroci. Nekoč je na bombone pozabil, je pa zato imel v veliki usnjeni torbi, taki zelo šolski na pogled – školjke. Te nam je delil zastonj. Spominjam se tudi krvave in grozljive zgodbe – več deset let pozneje sem jo slišala ponovno – o nekem možakarju, ki je tri komaj rojene otroke pobil z lopato in jih zakopal v hlevski gnoj. Njegov starejši sin, ki grozovitosti ni več mogel prenašati, ga je naznanil miličnikom.
»Samo tiste ženske, ki niso poštene, se lahko zapletejo s takšnim zločincem,« mi je rekla mama s strogim glasom. Pri desetih letih se mi ni niti sanjalo, kaj pomeni, da je ženska poštena. A če je mama tako rekla, bo že držalo, sem si mislila. Še sreča, da sem odrasla in da sem spoznala, da se tudi mame pogosto zmotijo.
Kasneje, ko so mi že zrasli joški in sem mislila, da sem pojedla že vso učenost tega sveta, se je svet okoli mene vrtel okoli avtomobilov. Pravzaprav okoli fička. Fantje, ki ga niso imeli, so bili bolj malo cenjeni. Kot gimnazijka sem med počitnicami delala v Alpini, v proizvodnji. V času malice (krompirjev golaž z dvema kosoma kruha je bil zakon!) so mi starejše sodelavke predstavljale fante, ki so jedli pri sosednjih mizah: »Tisti tamle ima fička, pa še priden je, ne vlači se po gostilnah. Tudi njegovo mamo bi se dalo prenašati,« so mi namigovale. Žal (ali na srečo) sem bila za nasvete gluha, kajti v oči mi je padel fant, ki je imel motor. Samo motor, APN 4. Zakon. Kako sva v enem kosu prevozila dolino Trente pa potem še tisto bogpomagaj cesto čez Vršič, še danes ne vem.
Kdor ni doživel obdobja fička, ne bo nikoli razumel, kaj se pravi imeti pravi avto. Novega so si lahko privoščili le redki. Tudi midva sva z APN-ja presedlala na fička, ki je bil v domači delavnici sestavljen iz tisoč in enega dela, ki sva jih kupila na avtoodpadih predvsem v Italiji. Le vrat na sovoznikovi strani nisva dobila. In tako sem vsakič, ko sva se kam peljala, ta vrata držala na vrvici, da se niso odpirala. Pod voznikovim sedežem pa je bila položena deska. Če je ne bi bilo, bi se lahko zgodilo, da bi se sedež zaradi »gnilega« podvozja prej ali slej znašel na tleh … Naju je kaj motilo, ko sva se v najhujši vročini vozila na kopanje v Ankaran? Čez vse tiste Kačje ride, ki jih danes, zaradi avtoceste, še redkokdo pozna? Ni.
Življenje se je do današnjih dni zelo spremenilo. Marsikaj, kar nam je bilo nekoč sveto, je žal izginilo. Srce me boli, ker je izginila zlasti tista svetopisemska misel, ki nam je bila nekoč sveta: »Ne stori bližnjemu, česar nočeš, da bi ta storil tebi.«
Ali pa: »Pomagaj si sam, pa ti bo še Bog pomagal.«
Tudi zelo pomembne zgodbe, ob kateri smo odraščali in se iz nje učili, ne slišim več. Menda ni vzgojna.
Vam jo vseeno povem?
Nekoč je živela mama, ki je imela sina edinca. Zelo, morda celo preveč, ga je imela rada. Tako je sin nekoč ukradel iglo. Namesto da bi ga dala čez koleno in mu naložila nekaj udarcev s šibo po riti, je pogledala stran. Enako je naredila, ko je prijatelju vrgel v glavo kamen. Pa potem, ko je iz objestnosti zažgal sosedu kozolec.
Zgodilo se je, da je njen edinec ubil človeka. Ko so ga pripeljali pod vislice, je prosil, da mu izpolnijo poslednjo željo. »Še enkrat bi rad objel mamo,« je rekel. In mama je vsa presrečna pritekla na leseni oder. V tistem, ko se je stisnil k njej, ji je odgriznil nos.
»Ko bi me bila kaznovala prvič, ko sem si to zaslužil, mi danes ne bi natikali vrvi okoli vratu!« ji je dejal.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
