Bomo ob vseh lažeh še prepoznali resnico?
Zdi se mi, da je v teh čudnih časih najtežje biti pravičen do tistega, ki ga ne maraš. Pa ni pomembno, ali ne maramo (sovražimo) zaradi lastnih izkušenj ali pa so nam negativna čustva v srce vsadili drugi. Recimo javno mnenje.
V letih, ko sem zaradi zgodb obiskovala neznance po vsej Sloveniji, sem takšno javno, sicer lokalno obarvano mnenje, ki je bilo pogosto nepravično in kruto, doživljala ob soočenjih s svojimi sogovorniki. Med njimi so bili izjemni posamezniki, ki so mi postali celo zelo ljubi, a v domačem kraju niso vzbujali čisto nobenih simpatij.
Nekateri so bili frdamani zaradi svojih prednikov, druge so gledali postrani zaradi stvari, ki so vzbujale splošno nevoščljivost, tretji so odklanjali druženje z vaškimi pomembneži, četrti so se okolju zamerili s predolgim jezikom.
Večina med njimi je imela velike težave z vaškimi čenčami in opravljivci. Zgodilo se je celo, da so Jožetu zažgali kozolec, Herman pa jih je fasal, ko se je zvečer vračal s šihta. Saj poznate tisti rek: kjer je dim, je tudi ogenj, ki se ga radi držimo kot pijanec plota! Sploh kadar gre za druge – ne za nas!
Ljudje začnejo prej ali slej verjeti nepreverjenim govoricam, ki so se jim leta in leta nalagale v ušesa. Se kdaj vprašamo, ali bi bil naš odnos do bližnjega enak tudi, če bi nam bila oseba, na katero stresamo gnev, všeč?
Preden odgovorite na to vprašanje, se spomnite na youtuberja Marka Žerjala. Pred šestimi leti je naredil preizkus, ali tisti, ki svoje nasprotnike označujejo s fašisti, v resnici razumejo, kaj fašizem je. Fašistični manifest je naslovil s Peticija za politične spremembe v Siriji in ga mimoidočim ponujal v podpis. Nedvomno se je zelo zabaval, saj so nagovorjeni pokazali veliko odobravanja nad napisanim.
Za zmeraj mi bo ostala v spominu misel, ki jo je v kultni nadaljevanki o Černobilu izrekel Valerij: »Ne gre zato, da bomo laži zamenjali za resnico. Prava nevarnost je v tem, da ne bomo več prepoznali resnice, če bomo slišali dovolj laži.«
Laži, pikre pripombe, neumestni dovtipi so tako v preteklosti kot tudi danes uničevali življenja. Nekateri so si, ker niso zdržali bremen, ki so jih potiskala k tlom, poiskali odrešitev celo v smrti. Spominjam se zgodbe nekega blondinca, ki se je rodil v družini s samimi črnolasci. Njegovo mamo so malodane kamenjali, češ da se je spentljala z drugim moškim. Niso pomagali niti izsledki DNK-preiskave niti stare fotografije prednikov po moževi strani, med katerimi je bilo nekaj svetlolascev. Po ženini smrti je možakar iskal potrditve za svoje sume pri različnih posameznikih, ki so znali s pomočjo kave in zvezd »gledati v preteklost«.
Tudi ženske, o katerih je šel po vasi glas, da »rade dajo«, so se težko poročile s »poštenimi fanti«. Vsak, ki je kaj dal na svojo čast, se jih je izogibal kot hudič križa.
Kot lokalna novinarka sem skoraj četrt stoletja spremljala tudi občinske volitve za župane in občinske svetnike. Hitro sem opazila, da je bil izbor primernih kandidatov običajno zelo boren. Tudi komisije, ki podeljujejo občinska priznanja in nagrade, so morale pogosto iskati najboljše kandidate z žegnano svečo ob belem dnevu! In to v krajih, ki imajo več kot 5.000 prebivalcev! Danes se tolažim: če še večmilijonska Amerika lahko izbira le med Trumpom in Bidnom …
Se med seboj slabo poznamo? Niti ne. Le o vsakem znamo našteti več negativnih kot pozitivnih lastnosti. Širša javnost, ki neutrudno in zelo natančno sledi zapletom s slovenskim Sanjskim moškim, je minuli teden prvič slišala za dr. Janeza Kranjca. Pa je ta leta 1992, med drugim, postal redni profesor rimskega prava na PF v Ljubljani. Bil je gostujoči profesor na več tujih univerzah in gostujoči raziskovalec na Straus Institute for Advanced Study of Law and Justice na New York University School of Law in na univerzi Carlos III v Madridu.
99,99 % ljudi pa je zanj prvič slišalo! Kako je to mogoče? So zaradi podobnega nepoznavanja mešalci betona, prodajalci modrcev in takšni – s popravci glasovali proti njegovi izvolitvi?
Dogajanje v parlamentu me pogosto spominja na trenutke iz mladosti: ravno sem pomila po tleh, že je vstopil nekdo z umazanimi čevlji in potacal ves moj trud. A se tolažim: tudi Jezus je imel, četudi je bil Božji sin, na Zemlji nemalo težav. Pa da jih mi, navadni zemljani ne bi imeli?
Nič kaj rada se ne vtikam v aktualne dogodke, četudi ti bolj ali manj usodno zaznamujejo življenje Slovenije. Zadnje čase pa sploh, ker je vtikanje postalo jako nevarno. A bom, predrznica, vseeno izzivala usodo: če me bo zaradi tega kdo popljuval, se mi bo pač štelo v odpustke za grehe, ki sem jih že ali jih še bom storila.
Moj sosed Polde veliko da na to, kaj rečejo v medijih. Vsi, ki ga poznamo, vemo, da ne razmišlja, sledi zgolj temu, kar je slišal na televiziji. Zadnjič je beseda dala besedo, in to po tem, ko je glasno robantil, da od te vlade ni »nič«. Da samo afne guncajo in se čohajo po riti. Potem pa sem ga spomnila, kako so lani jeseni, v komaj desetih dneh, v UKC odprli nove prostore za bolnike s covid-19.
»Če bi bilo res, bi o tem še danes govorili,« me je prekinil sredi razlage.
Ko sem mu razlagala, da je Mitja Čander na svojem FB- profilu zapisal veselo novico o rekordnem dvigu javne podpore na področju založništva, se je začel krohotati: »Milenči, ti si ena navadna tepka! Samo ti pa tisti Čander govorita o tem, drugi ne. Če bi bilo res, kulturniki ne bi več protestirali!«
Pa se nisem pustila utišati: »Za naložbe v naslednjih desetih letih namenjamo skoraj 2 MRD EUR. Si vesel?« sem mu rekla.
»Same laži,« se je glasil odgovor.
»Lani je vlada omogočila izplačila več kot 690 milijonov evrov za ohranitev več kot 300.000 delovnih mest ter omilitev posledic epidemije na ljudi in gospodarstvo. Ni to fantastičen podatek?«
»Ta vlada nam samo krade!« je trmaril.
»Imamo krasnega mladega ministra, svetovljana Marka Borisa Andrijaniča, pristojnega za digitalno preobrazbo …«
Polde je jezno udaril po mizi: »Zapomni si! Vse, kar moramo vedeti o njem, je, da je Uberjev lobist. Tako so rekli na televiziji. Pika.«
Ko sem prišla domov, sem se v predsobi, čisto mimogrede pogledala v ogledalo.
In potem sem si rekla: »Kdove – če bi na televiziji rekli, da sem lepa, dolgonoga in še zelo mlada, bi moj Najdražji temu nasedel?!«
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
