Naša družina ni popolna, je pa srečna!

Sem in tja se lotim pospravljanja po predalih. Raje ne povem, kaj vse skriva v njih! Iz ovojnice, na katero sem že čisto pozabila, so se usule fotografije z nekega srečanja mladih. Medse so me povabili, da bi se pogovorili, kaj storiti, da bodo naše družine ponovno srečne.

Spominjam se zgodb, ki sem jih slišala za tistim omizjem. Ob nekaterih me še danes stisne pri srcu. V družinah, kjer starši mislijo predvsem nase, odrašča veliko odrinjenih otrok. Kako je z vzorci, ki si jih pridobimo v najnežnejših letih, pa žal predobro vemo.

V Sloveniji imamo iz leta v leto več zakonov in členov, ki posegajo v življenje družine, na trgu je na tisoče knjig, v katerih lahko poiščemo napotke, kadar sami ne zmorejo reševati težav, CSD-ji so v stalni pripravljenosti, prav tako strokovni delavci takšnih in drugačnih profilov v nevladnih organizacijah. Psihologi redno predavajo po osnovnih šolah in v medijih, celo vsak, ki zna šteti do pet, je pripravljen deliti nasvete o tem, kako morata ata in mama vzgajati otroke, da bodo ti nekoč srečni in zadovoljni, tudi uspešni in v ponos staršem in državi.

Če smo še pred nekaj desetletji otroku postavljali meje in mu dali, dve, tri po riti, če ni ubogal, je to danes strogo prepovedano. Pomnim čase, ko so se možje bolj slabo znašli v kuhinji, a to ni nobene motilo. Vedele smo, da smo si vseeno lahko enakopravni, četudi si nismo najbolj enaki.

Danes je vse drugače, bolj popolno, pravic toliko, da se dela megla iz njih, le sreče v družinah je vedno manj.

Nekoč, pred davnimi leti, ko sem se preselila k možu na njegov dom, mi je dala tašča – krasna ženska – enega od svojih uporabnih in večno živih nasvetov: »Pri odnosih v družini poslušaj svoje srce, uporabljaj pa tudi pamet!«

V mnogočem jo še zmeraj posnemam. Tako kot je počela ona, okoli sebe vsako nedeljo zberem družino, skuham kosilo za otroke, snahi in zeta in za pet vnukov.

V življenju sem imela to srečo, da mi je bilo dano ravno prav »padcev na kolena«, ki so mi odprli oči in me prepričali, da je družina tista, ki v težkih trenutkih ponuja pomoč, oporo, tolažbo, varno pribežališče, obenem pa tudi ljubezen, pozitivno energijo, toplino, smeh, dobro voljo. Če kaj, se močno zavedam, da s tovrstnimi druženji zelo močno in trdno gradimo temelje predvsem za vnuke, ki se že od malih nog nezavedno učijo, kako pomembna je družina, v kateri smo stari starši, starši in oni med seboj tesno povezani. Odprtost in iskrenost nam pomagata, da morebitne težave in nerazumevanja rešujemo sproti.

V Sloveniji smo imeli leta 2018 824.618 zasebnih gospodinjstvih ter 2.028.084 prebivalcev. V njih je živelo 668.000 otrok. Vsako tretje gospodinjstvo je bilo enočlansko. Najhitreje rastoči tip družine je zunajzakonska skupnost, saj se že 60 odstotkov otrok rodi neporočenim mamam. So se ti podatki do danes spremenili?

Žal statistika o življenju znotraj družine ne pove veliko. Goli in brezosebni podatki z realnostjo nimajo nobene povezave. Nič ne govorijo o hvaležnosti, ki jo čutimo, ker nam je uspelo obdržati družino v tradicionalnem, a zelo plemenitem pomenu besede. Zavetje, varnost in podpora so vrednote, ki jih potrebuje vsaka družina, ne le naša.

Vemo tudi, kako pomembno je vzajemno dajanje in tudi prejemanje. Pogosto zmajujem z glavo, ko naletim na posameznike, ki menijo, da tisti, ki karkoli dajejo, ne bi nikoli smeli niti pomisliti, da bi v zameno tudi kaj vzeli. Morda me boste imeli za čudno, vendar vztrajam, da to za družino ne velja. V njej mora biti nenehen daj-dam.

Starši mi pogosto pišejo pisma, kako nehvaležne otroke imajo. »Pa smo jim dali vse, kar smo le lahko,« tarnajo in ne razumejo, zakaj so se potomci izpridili. Žal so v silni ljubezni in želji, da otrokom dajo »vse«, te pozabili naučiti, da tudi oče in mama ne moreta živeti od zraka.

Ob zadnjem, grozljivem in zelo tragičnem dogodku, ki se je pripetil v Zagrebu, ko je oče, ugleden finančni svetovalec, ubil tri otroke, smo se pri zajtrku pogovarjali, kako je mogoče, da se lahko človek spremeni v takšno nečloveško zver. Nismo našli odgovora. Bojim se le, da bi se, če bi v razvajenem svetu, polnim egoizma, sovraštva, presitim vsega prišlo do morebitne vojne, zgodil takšen masaker, da bi mu težko kdo ušel živ.

Goreči Rim, ob katerem je, davno tega, Neron igral na harfo, je včasih pravljica za lahko noč v primerjavi s tem, kar se dogaja v današnji, razčlovečeni družbi.

Kadar sedimo za mizo in veselo čebljamo, se pogosto spominjam preteklosti. V finančnem smislu nam nikoli ni bilo postlano z rožicami. Morje smo videli redkokdaj, pa ga nismo pogrešali. Zakaj bi ga le? Počitnice smo izkoristili zato, da smo bili skupaj, hodili po borovnice na bližnje hribe. Starejša fanta sta pazila na mlajšo sestrico in bratca. Najstarejši je imel komaj dvanajst let, ko ju je že učil, da se kruh ne meče stran in da pride bombon na vrsto takrat, ko so igrače pospravljene in roke umite. Naučili smo se, da smo znali videti krivico, reči »oprosti«, »ne zamerim ti«, »odpuščam ti«.

Če bi me vsi tisti, ki pišejo zakone in napotke o tem, kakšna je idealna družina, slišali, ko kdaj pa kdaj tudi robantim, se jezim s povzdignjenim glasom, bi strogo dvignili kazalec v zrak, rekoč, draga gospa, vi pa niste po naših »pravilih«.

Vesela sem bila, ko sem te dni prebrala, da so tudi – žal le nekateri – evropski politiki na dvodnevnem demografskem vrhu, ki je potekal v Budimpešti, spoznali, da je prav družina ključ do lepšega jutri. Zapisali so, da se bo treba o vlogi družine več pogovarjati, kot smo se. Lepo.

Nikoli nisem trdila, da sem popolna mama, kaj šele žena, niti si ne upam dati roke v ogenj, da smo popolna družina. Vem pa, da smo zelo srečna družina, to pa je tisto, kar v teh zmešanih časih, ko se družba do družine obnaša zelo mačehovsko, nekaj šteje.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052.

DELITE