Trije liki, ki nas neizprosno držijo za vrat
Ne mine dan, da se ne bi tudi čisto običajni državljani spraševali, pa kdo so tisti strici iz ozadja, ki nam iz dneva v dan bolj grenijo življenje in nam kradejo še tisto malo, kar je ostalo v denarnicah, da bi bolje in kvalitetneje živeli.
Omenjamo ta in ona imena, žal pa le redki pomislijo na tri osrednje in poglavitne like, ki nas držijo za vrat: Pohlep, Lakomnost in Požrešnost. S svojimi umazanimi lovkami segajo ne toliko po žepih kot po dušah malodane na vsakem koraku.
Delavci tarnajo, da z minimalno plačo ne morejo živeti, upokojenci dokazujejo, da jim tisto, kar dobijo, ne zadošča niti za kruh in sol. V državi je, čeprav se delovna mesta valjajo za vsakim grmovjem, okoli 60.000 brezposelnih. Tudi podatek, da pod pragom revščine živi kar 243 tisoč ljudi (podatki za leto 2019), je presenetljiv in tudi skrb vzbujajoč.
Komaj dva milijona nas je, kdo sploh ostane, da polni trgovske centre?
Ko potujem po Sloveniji, me tudi v največjem zakotju pozdravljajo ogromne škatlaste stavbe s parkirišči, na katerih je polno avtomobilov. Ob kateri koli uri dneva.
V moji navadi je, da grem po nakupih enkrat na teden, bogvarij vsak dan! Saj nisem milijonarka!
Pred dnevi sem po kakšnem letu in pol ponovno zapeljala z avtoceste v Logatcu. Šok! Na travniku, v neposredni bližini krožišča, so zrasle kar tri nove živilske trgovine! Mar so tisti dve, ki delujeta v središču kraja, zaprli?
Če ne bi bilo potrošnikov, potem bi trgovci zelo hitro spokali svoje kovčke in jo mahnili drugam. Tako kot se je zgodilo v Kranju. Se spomnite? Ob izvozu z avtoceste so pred leti zgradili velikansko trgovino, a ker ni bilo zadosti prometa z rožami, grabljami, samokolnicami in podobnim, so jo že čez nekaj mesecev – zaprli. Brez milosti.
Trgovci, veste, nimajo srca. Šteje samo dobiček, nič drugega.
Kdo so torej potencialni kupci, zaradi katerih se jim izplača? Teoretično so čez dan »prosti« zgolj upokojenci, pa tisti, ki so na bolniški, prejemniki socialnih pomoči, brezposelni. Vsi drugi delajo, pred tretjo uro so redkokdaj doma. Preden pojedo, se odpočijejo, posvetijo otrokom, je ura že šest zvečer. So mar tako trapasti, da bi takrat rinili še v nakupovalna svetišča? Zdrava pamet mi reče, da ne, a hudiček, ki sedi pred menoj na mizi, se mi zlobno reži in mi strga korenček.
Pogosto se sprašujem, mar imamo v Sloveniji kakšno posebno kategorijo prebivalcev, ki jim pada denar v žepe podobno kot mana izpod neba? Ker le tako si lahko predstavljam, da brezglava čreda tistih, ki jim nikoli ni dovolj, lahko dirka od ene trgovine do druge.
Pohlep, Lakomnost in Požrešnost so neizprosni. Zažrejo se v človeka in mu ne dajo dihati. Zakaj ne bi imel tudi jaz na mizi več, kot lahko pojem? Zakaj ne bi bile tudi moje omare prepolne oblačil, četudi več kot enega ne morem natakniti na rit niti si ne morem obuti več kot en par čevljev?
Pa kaj potem, če vržemo v smeti nekaj ton hrane na dan! Pomembno je, da imamo občutek, da si lahko privoščimo, četudi tistega, kar pritovorimo domov, sploh ne potrebujemo.
Nas je kdo naučil živeti »s pravo mero«? Ker če bi, bi imeli vsega ravno prav.
Zmeren človek ravna tudi z okoljem tako, kot je prav.
Da smo hudo požrešni, dokazujemo na vsakem koraku: rodovitne zemlje za pridelavo hrane imamo še komaj kaj. Pridelamo je manj kot 992.000 ton, kar je komaj polovica količine, ki jo pojemo. Nas bodo, če se kaj zgodi, oskrbovali trgovski centri? Figulefagole.
Na betonu še regrat ne raste, ne pozabimo tega.
Slovenija je imela že leta 2012 (!), ko je bilo trgovskih centrov še komaj kaj, po podatkih svetovalne hiše Cushman & Wakefield, 373 kvadratnih metrov nakupovalnih površin na tisoč prebivalcev. Že takrat je bilo to precej nad povprečjem evropske sedemindvajseterice, naša kupna moč pa je, po drugi strani, dosegala le malo več kot 80 odstotkov povprečja EU.
Znamo čarati, da trošimo veliko več, kot zaslužimo?!
Vemo, da imamo trgovskih centrov daleč več kot bolnišnic, zdravstvenih domov, šol, vrtcev in fakultet skupaj, pa se kdo upre, ko se zidajo nove trgovine?
Mar sploh kdo kdaj pomisli, da so trgovski centri kot všečno tlakovana pot v maloro? Koliko vas je, ki se zaradi nepotrebnega potepanja po njih ob koncu meseca zaradi minusa na osebnem računu držite za glavo?
Kje so že časi, ko so naši predniki gledali na vsak dinar, ker so vedeli, da bo treba jesti tudi jutri in ne le danes?
Roko na srce: dokler bodo nakupovalna središča polna, dokler se nam ne bo zdelo škoda denarja za tamkajšnji blišč, dokler nas ne bo srečala pamet, toliko časa bodo imeli Pohlep, Lakomnost in Požrešnost lahko delo: ožemali nas bodo, da bo veselje!
Sicer pa: veselo na pot, kajti police se že šibijo pod težo božičnih ponudb!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
