Sem res prava lenoba?
Pravijo, da vsakega človeka najbolj zaznamujejo zgodnja otroška leta. Bogve, če res? Odraščala sem v družini, kjer je bilo delo največja motivacija za dobro večerjo in miren spanec, »kdor ne dela, naj ne je« pa pregovor, ki sem ga največkrat slišala.
Spominjam se »drajtiranja« parketa in tudi biksanja. Drgnili smo ga, dokler ni sijal, da smo se lahko gledali v njem kot v ogledalu. Klečala sem na volnenem, dotrajanem puloverju, v vsaki roki sem imela krpo in potem sem, če mama ni ukazala drugače, vse dopoldne »glancala« tla v dnevni sobi, v hiši, kot smo ji rekli. »Bodi pridna (in poštena), da nekoč boš dobra žena!«
Ob ponedeljkih smo na roke prali in žulili perilo. Meni je bila dodeljena čast, da sem toliko časa drgnila robčke, dokler nisem z njih odstranila smrklja. Bilo je nagravžno opravilo, a da bi se drznila upirati? Niti v sanjah ne! Klečanje na polenu ali iti spat brez večerje sta bili še mili kazni.
Ko smo gradili hišo, sem pazila na sestro. Ure in ure sem jo vozila po prašni, makadamski poti sem in tja. Pa še nisem sedla v šolske klopi.
»Tako je prav, da otroku ne gredo po glavi traparije!« so govorili ljudje, ki sem jih srečevala.
Učenje in sedenje pri knjigah se ni nikoli štelo kot delo. Bolj kot zabava. Preganjanje dolgega časa. Da bi me doma kdaj zalotili s knjigo v roki? To bi bilo že višek lenarjenja. Tudi čisto običajen šolski dan je bil natrpan z različnimi obveznostmi: pospravljanjem, kuhanjem kosila, krmljenjem kokoši, zajcev. Ko je ata prišel s šihta, si je po kosilu za pol ure na divanu »poglihal« hrbet, potem pa je šel pomagat dedu pri kmečkih opravilih ali pa je zavil v delavnico, kjer je izdeloval strešno opeko. Nikoli ga nisem videla lenariti.
V času poletnih počitnic smo nabirali borovnice, jih prodajali in si zaslužili za šolske potrebščine. Večina otrok, s katerimi sem odraščala, je imela starše podobne miselnosti, kot so bili moji.
»Če bo mularija samo postopala brez dela, kdo jih bo gledal?!« se je modrovalo.
Spominjam se časa, ko so zgradili prve bloke. »Ti so za lenuhe, za tiste, ki se jim ne ljubi delat!« se je govorilo. Vsak, ki je kaj dal na svojo čast, si je zgradil lastno hišo.
Leta so tekla. Vmes so prišla obdobja, ko je tudi Lenoba kar nekaj časa vztrajala na obisku in si pretegovala ude, medtem ko sem ždela v kakšnem kotu in brala, brala, brala.
Tudi odnos do dela se je počasi spreminjal. Čas za počitek ni bil več nekaj, nad čimer bi se morali zgražati, in tistega, ki si ga privošči, tudi obsojati.
Tašča je bila drugačna. Znala se je usesti, popiti kavo, tudi pokramljati. Ker nisem mogla biti pri miru, me je včasih kar sama posadila na klop v kuhinji, češ, a imaš sršene v riti, da ne daš miru.
Delovnega ritma, ki sem ga imela v genih, a ne po svoji krivdi, se ni dalo znebiti le z besedami.
Zanimivo je bilo, da je v mojem življenju marsikaj postavil na glavo – pisalni stroj. Ker nisem znala tipkati, sem po njem udarjala le z dvema prstoma in to se je, seveda, slišalo daleč naokoli.
»A spet lenariš? Nimaš nobenega dela?« sem pod oknom zaslišala mamo. Tipkanje jo je motilo, verjetno pa jo je bilo tudi sram, kaj bodo rekli ljudje, da je hčer vzgojila v lenobi, ne v ljubezni do dela.
Vrednote, povezane z delom, ki so se zdele za veke vekov zacementirane z najboljšim betonom pod soncem, so se začele resno majati. Čas z otroki je postajal moje najljubše opravilo. Pa pisanje tudi. Vedno bolj sem postajala brezupen primer, nad katerim se je bilo treba obilo zgražati.
»A smo te tako vzgajali?« sem poslušala, ko smo se sredi lepega sončnega dne odpravljali v gozd na sprehod.
»Boste vsaj nabirali gobe, kostanj?«
»Mogoče, mogoče tudi ne.«
Leta tečejo, svet se spreminja, z njim pa tudi moja malenkost. Tiste zagnanosti za delo v imenu »za vsako ceno« že zdavnaj ni več.
Po vrednostnih merilih generacije mojih staršev (ne vseh, nekaterih pa), danes izdatno »lenarim«, saj precej časa na dan preživim za računalnikom. Čeprav tudi veselo perem, likam, kuham, pospravljam, tako kot se za spodobno žensko mojih let spodobi. Kakšno vstopnico za v nebesa si je pač treba prislužiti, mar ne?
Je pa res, da se, če se le da, držim nasveta, ki so mi ga vteple v glavo številne sogovornice, s katerimi sem se skozi desetletja pogovarjala. »Več ko bodo naredili domači, predvsem otroci, manj bo tebi treba.«
Če snaha začuti željo in potrebo, da mi pomije okna? Zakaj bi jo od tega odvračala? Če pridejo vnuki in mi rečejo, da oni »že sami vse znajo, da mene ne potrebujejo pri delu«, jim pustim veselje. Kdor koli pri hiši naredi kaj bolje in hitreje od mene, je dobrodošel.
Še nekaj je danes drugače, kot je bilo nekoč: večino tega, kar delam, mi je v veselje. In če je tako, potem je življenje lepo. In če je življenje lepo, človek uživa. In če uživa, je tudi vsaj mičkeno srečen.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
